Slovensko državno prvenstvo je v četrt stoletja ponudilo nekaj znamenitih imen, ki so s svojimi predstavami in dosežki močno zaznamovala nogometno dogajanje na sončni strani Alp.
Zoranu Ubaviču je pripadla čast, da se je v krstni sezoni slovenskega državnega prvenstva okronal z nazivom najboljšega strelca. Ubavič je v dresu Olimpije dosegel kar 29 zadetkov, dosežka pa do danes ni uspel preseči še nihče. Ubavič, ki se je z Olimpijo veselil štirih naslovov državnega prvaka, enkrat pa ga je osvojil tudi z Gorico, je zgolj eden dveh nogometašev, ki so na eni tekmi dosegli pet golov. 7. junija 1992 je polnil mrežo Dekanov in izdatno pripomogel k najvišji zmagi v zgodovini prvenstva, Ljubljančani so slavili z izidom 12:0.
Tudi Štefan Škaper se lahko pohvali, da se je na prvoligaški tekmi podpisal pod kar pet zadetkov. V zadnjem krogu sezone 1994/95 je Škaper v dresu Beltincev petkrat zatresel mrežo Kočevja, prekmurski golgeter pa je na prvoligaških zelenicah dosegel kar osem »hat-trickov«, enega več od najbližjih zasledovalcev, Zorana Ubaviča in Klitona Bozga. V devetih sezonah je Škaper za Beltince in Muro v 226 tekmah dosegel kar 130 zadetkov, s čimer je Prekmurec drugi na večni lestvici strelcev najelitnejšega slovenskega klubskega tekmovanja.
Dandanes je le malo nogometašev, ki bi celotno kariero preživeli v enem klubu. Med slednje bi lahko uvrstili tudi Sebastjana Gobca. Otrok celjskega kluba se je od matičnega kluba oddaljil zgolj za nekaj mesecev, saj je bil v prvi polovici leta 2008 član belgijskega Sint-Truidna. V slovenskem državnem prvenstvu je Gobec odigral kar 19 sezon, s kar 488 nastopi pa zaseda vrh ligaške lestvice. Bočni igralec je zbral tudi največ kartonov, 146 rumenim je dodal še deset rdečih kartonov, ob tem pa je edini nogometaš v zgodovini prvenstva, ki je na prvoligaških zbral več kot 40 tisoč minut.
Med nogometaše, ki so zvestobo obljubili zgolj enemu klubu, lahko uvrstimo tudi Mirana Srebrniča. Branilec se je sinje-modrim pridružil pred sezono 1993/94, iz vrst Brd, Gorici pa je ostal zvest kar 14 let. V tem času je za novogoriški klub odigral kar 398 prvoligaških tekem, s čimer se uvršča na šesto mesto večne ligaške razpredelnice, sodeloval pa je pri vseh uspehih kluba. Kot igralec se je z Gorico razveselil treh naslovov državnega prvaka, dvakrat pa je bil tudi pokalni prvak, pokalno lovoriko pa je dvignil tudi kot pomočnik trenerja. Klubu je ostal zvest tudi po koncu igralske kariere.
Sebastjan Cimerotič je za razliko od zgoraj omenjene četverice dobršen del kariere preživel v tujini, a je močan pečat pustil tudi na slovenskih igriščih. S preigravanji si je pridobil naziv »prulski dribler« in tudi prestop v tujino. Prvoligaški nogomet je zgolj nekaj dni po dopolnjenih 17 letih okusil v dresu Slovana, najmočnejši pečat pa pustil v dresu Olimpije, za katero je v treh različnih obdobjih odigral 108 tekem. Po vmesnem preizkušnja v tujini ter po tem ko je igral tudi za Celje in Domžale pa je zaigral tudi za novonastalo Olimpijo. V 1. SNL je na 188 tekmah dosegel 63 zadetkov.
Marcos Tavares je edini v elitni skupini šesterice nogometašev, ki je v slovenski nogomet vstopil iz tujine. Vselej nasmejani Brazilec se je v Ljudski vrt preselil sredi sezone 2007/08 in na slovenskih tleh pustil močan pečat. Z Mariborom se je veselil šestih naslov državnega in štirih naslovov pokalnega prvaka, z zadetki, ki bodo vpisani v zgodovino kluba, pa je sodeloval tudi pri evropskih uspehih Maribora. Tavares je ob tem najboljši strelec v zgodovini Prve lige Telekom Slovenije, saj je na čelu večne lestvice strelcev prehitel Štefana Škaperja. Kot edini je kar trikrat osvojil naziv najboljšega strelca sezone, zato ne čudi, da si je med navijači priboril kultni status.
