Pravila nogometne igre

V nadaljevanju so navedene osnove pravil nogometne igre iz leta 2013, vendar brez komentarja k pravilom Vladimirja Šajna. Komentar je sestavljen iz tolmačenj oz. obrazložitev vsakega posameznega pravila in odločb, vsebuje pa tudi dodatna navodila, ki so potrebna za enovito interpretacijo pravil in odločb ter njihovo uporabo na igrišču. Komentar je odobrila Komisija za pravila igre pri NZS in predstavlja uradno tolmačenje pravil za uporabo na vseh tekmah pod okriljem organizatorjev tekmovanj v Sloveniji.

V kolikor želite kupiti knjigo pošljite elektronsko sporočilo na ymrr?myr-rh">ymrr?myr-rh.

Razvoj

Prvotna vloga pravil nogometne igre je bila vpeljati neka splošna načela za različne sorodne igre, ki so se igrale na univerzah in v različnih klubih med 19. stoletjem. Vendar je preteklo mnogo let, preden so bila sprejeta univerzalna pravila. Nadaljnje generacije zakonodajalcev so prečiščevale besedilo pravil, a niso spremenile njihovih osnovnih načel in etike. Danes je vloga pravil igre skoraj popolna. Omogočajo enostavno igro, ki se lahko odvija v okvirih telesnih zmožnosti posameznika. Lahko se igra kjerkoli s poceni opremo, znotraj časa in prostora, ki igralcem omogočata izpopolnjevati svoje znanje v okvirih kolektivne igre in v zdravem okolju. Omogočajo igro, ki je lahko dovolj atraktivna za milijone gledalcev po svetu. Dandanes igrajo nogomet milijoni ljudi, ko pa so se začetniki igre odločali za univerzalna pravila igre, so imeli v mislih zadovoljiti le potrebe nekaterih angleških javnih šol in univerz.

Novejša zgodovina nogometa in pravil igre

Nogomet je bil skozi stoletja zelo grob, nasilen in neorganiziran. Do sprememb je prišlo šele v začetku 19. stoletja, ko je šolski nogomet postal običaj, še posebej v slovitih javnih šolah. Angleške javne šole in univerze so kombinirale šport z moralno vzgojo, da bi usposobile prihodnje voditelje narodnega gospodarstva, vladnih in vojaških služb za odgovornosti, ki so bile pred njimi. Nogomet je bil eden izmed športov, ki so bili izbrani za krepitev telesa, preizkus hrabrosti in razvoj samodiscipline. To je bil ključen trenutek. V tem novem okolju je bilo mogoče v nogomet vpeljati novosti in izboljšave. Pravila so še vedno bila relativno svobodna in enostavna, saj še ni bilo standardizirane, organizirane oblike igre. Vsaka šola je dejansko razvijala svoje prilagoditve, tako da so se le-te krepko razlikovale. Inovacije so bile odvisne v glavnem od igrišča, ki je bilo na voljo. Če je bilo na voljo tlakovano šolsko igrišče, obdano z zidom, tam dejansko ni bilo prostora za star poulični nogomet z veliko prerivanja. Vsaka šola je imela svojo obliko igre, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Londonski šoli Charterhouse in Westminster sta omejili igro na manjša dvorišča in sta bili naklonjeni igri z veliko preigravanja. Šoli Cheltenham in Rugby pa sta uporabljali za igro odprta polja in sta gojili slog igre z veliko prerivanja, podobno zgodnjemu  pouličnemu nogometu.

  • 1848: Spisana so prva pravila “Cambridge Rules”
  • 1863: Novoustanovljena angleška zveza sprejme univerzalna pravila.
  • 1886: 2. junij 1886: prvi uradni sestanek International Football Association Board-a.
  • 1891: Uvedba kazenskega udarca. Sodnik, prej ob strani, sedaj na igrišču. Popolnoma novo Pravilo 13
  • 1913: FIFA postane član International F.A. Board-a.
  • 1925: Sprememba pravila ofsajda s treh na dva igralca.
  • 1938: Sir Stanley Rous sestavi obstoječa pravila v novem kodificiranem sistemu, vendar na osnovi Pravil, ki so pred tem bila v veljavi.
  • 1997: Pravila revidirana.

Ravnatelj šole Rugby je leta 1846 spisal prva resnično standardizirana pravila za organizirano igro. Ta so bila v vsakem pogledu zelo groba; npr. dovoljevala so brcanje nasprotnikovih nog pod koleni, pod pogojem, da nasprotnika drugi niso čvrsto držali na mestu, ko so ga brcali v goleni. Igranje z roko je bilo prav tako dovoljeno. Mnoge šole so ta pravila privzela, druge pa so takšno vrsto nogometa zavračale in so dajale prednost brcanju žoge, prepovedale pa njeno nošenje. Šoli Charterhouse in Westminster sta bili prav tako proti igranju z roko. Tvorili sta jedro, iz katerega se je ta vrsta nogometa začela širiti.

Potreba za univerzalnim načinom igre se je pojavila, ko so študentje prešli na univerze. Poskusi organizacije nogometnih tekem so se končali v vsesplošnem kaosu, ker so študentje z različnih krajev igrali igro po pravilih iz njihovega okolja, t.j. kot so se uporabljala v javnih šolah, iz katerih so izšli. Zaradi tega je Univerza v Cambridgeu imenovala komisijo z nalogo razviti igro, ki bi vsebovala najboljše značilnosti iger, ki so bile igrane v omenjenih javnih šolah. 
Glavna dilema je bila, odločiti se med udarjanjem žoge z nogo in preigravanjem, ter med nošenjem žoge z dovoljenim telesnim napadom na nasprotnika za pridobitev posesti nad žogo. Odločitev komisije je dala prednost prvemu načinu igre, morda zaradi argumentov, da bi se dozoreli igralci v poklicih z veliko odgovornostjo sicer bali igrati iz strahu pred resnimi poškodbami. Čeprav so bila prvotna Pravila nogometne igre (skrajšano Pravila igre ali Pravila), znana kot Cambridgeska pravila, namenjena reševanju internega problema, so postala glavni referenčni vir, ko je novoosnovana Angleška nogometna zveza leta 1863 sprejemala univerzalna pravila igre, ki so sprva imela 14 poglavij.
V tem letu 1863 je razvoj dosegel vrhunec. Na univerzi Cambridge se je pojavila sveža pobuda za uveljavitev nekaterih enotnih standardov in pravil, ki bi bila sprejemljiva za vsakogar. Na tej točki se je večina izrazila proti grobih običajem, kot je bilo spotikanje, udarjanje v goleni itd. Prav tako je večina izrazila nestrinjanje z nošenjem žoge. To je povzročilo, da je skupina Rugby izstopila. Oni bi se verjetno še strinjali s prepovedjo udarjanja v goleni, kar so dejansko kasneje tudi prepovedali, vendar se niso bili pripravljeni odreči nošenja žoge.

Ta akcija Cambridge-a je bila poskus razrešiti veliko zmedo v zvezi s pravili. Odločilna iniciativa pa je bila sprejeta po vrsti sestankov konec istega leta 1863 v Londonu. 26. oktobra 1863 so se srečali predstavniki enajstih londonskih klubov in šol in so želeli razjasniti zmešnjavo z vzpostavitvijo vrste osnovnih pravil, ki bi bila sprejemljiva za vse prisotne in se bodo uporabljala za vodenje tekem med njimi. Ta sestanek označuje rojstvo Nogometne zveze Anglije. Večna razprava o brcanju v goleni, spotikanju in nošenju žoge je bila končana 8. decembra, ko so predstavniki Rugby stila, ki so bili v manjšini, dokončno odšli. Prišlo je do stopnje, ko ideali niso bili več kompatibilni. Tega dne sta se nogomet in rugby dokončno ločila. Njuna ločitev je postala povsem nespravljiva šest let pozneje, ko je bila v nogometna pravila vključena določba, ki je prepovedala kakršnokoli igranje z žogo z roko (ne le nošenje žoge).
Šele devet let po uvedbi Pravil igre sta bila standardizirana obseg in teža žoge. Do tedaj so se o tem sporazumele ekipe, ko so se dogovarjale o tekmi, tako kot na tekmi med Londonom in Sheffieldom leta 1866. Ta tekma je bila tudi prva, na kateri je bilo dogovorjeno trajanje tekme 90 minut.

Leta 1891 je bil uveden kazenski udarec. Sodnik se je najprej nahajal ob strani igrišča. Nanj sta se obrnila (angl. »refer to«, od tod angleško »referee«), če se nista mogla sporazumeti, dva nevtralna razsodnika na igrišču, po eden za vsako ekipo, ki sta presojala na osnovi pritožb »svojih« ekip. Ta rešitev ni bila idealna, saj je vodila do dolgih zapletov in številnih pritožb. Leta 1891 je sodnik vstopil na igrišče. Odtlej je postal sodnik stalna figura v igri in oseba z vsemi pravicami dosoditi kazenske ali proste udarce, izključiti igralce itd. Dva prejšnja razsodnika sta se s prihodom sodnika na igrišče umaknila ob stran igrišča in postala mejna sodnika. Tega leta so bile uvedene tudi mreže, kar je končalo formiranje vrat po uvedbi prečke namesto vrvi leta 1875.

Odločitev, sprejeta leta 1902, da se dosodi kazenski udarec za prekrške znotraj prostora širokega 44 jardov in do 18 jardov od vrat, je pomenila tudi uvedbo kazenskega prostora, skupaj z vratarjevim prostorom, s čimer so postale označbe igrišča take, kot jih poznamo danes. Z izjemo krožnega loka na kazenskem prostoru, ki je bil uveden leta 1937.

Leta 1912 je bilo vratarjem prepovedano igrati z roko izven kazenskega prostora, leta 1920 pa odpravljen ofsajd po vmetavanju. Leta 1925 je postalo prvotno pravilo treh igralcev pri ofsajdu pravilo le dveh igralcev, ki sta morala biti pred napadalcem, da ta ni bil v ofsajdu. S temi spremembami se je število zadetkov precej povečalo. Nogomet se je z vsemi temi spremembami sčasoma odvrnil od grobosti, nasilja in zmešnjave, ki so bile značilnosti pouličnega nogometa in se usmeril k bolj odprti igri, ki je omogočala igralcem pokazati znanje pri nadzorovanju žoge in ki je vzpodbujala taktični razvoj v kolektivni igri. Organizacija in znanje sta bili poglavitni razliki med nekdanjo in novodobno obliko nogometa.
Prvotna pravila, spisana v viktorijanski angleščini in so sedaj štela 17 pravil, so bila po več kot pol stoletja različnih sprememb in dopolnil leta 1938 potrebna posodobitve. Sir Stanley Rous, tedaj sekretar angleške nogometne zveze in kasnejši predsednik FIFA, človek, ki je prvi uvedel diagonalni sistem gibanja sodnika, je bil izbran za to nalogo. Pravila je prečistil in uredil v racionalno obliko. Naloga je bila dovršena tako popolno in učinkovito, da se je šele 60 let kasneje (1997) začutilo, da je potrebno ponovno poenostaviti besedilo (skrajšanje za ca. 30 %) in posodobiti jezik.

Šele po letu 1990 je nato prišlo do pomembnejših sprememb Pravil igre. Od leta 1990 je Board (IB) namreč spremenil nekatera pravila, da bi se boril proti nezaželenim trendom v nogometni igri, ki odvračajo gledalce od nogometnih tekem. Analize v osemdesetih letih so namreč pokazale zaskrbljujoč padec števila gledalcev na nogometnih tekmah, zato se je bilo potrebno tem negativnim trendom zoperstaviti. Ti trendi so namreč prevelik poudarek namenjali ne samo obrambnim taktikam, pač pa tudi pretiranim telesnim kontaktom in zaustavljanju nasprotnika na kakršenkoli način. Popularnost nogometa in denar sta vodila do mnogo večjega profesionalizma kot poprej, posledično pa do čedalje večje pomembnosti rezultata za vsako ceno in k defenzivnim taktikam, kar je začelo škoditi spektaklu. Te spremembe pravil so bile zasnovane kot pomoč in  promocija napadalnega nogometa.

Začelo se je leta 1990 s pravilom ofsajda, ki odtlej daje prednost napadalcu – če je v liniji s predzadnjim obrambnim igralcem, ni več v ofsajdu. Istega leta je t.i. »profesionalni prekršek« - ki prepreči nasprotniku čisto priložnost za zadetek – postal prekršek za izključitev. Kljub tem spremembam so taktike na SP v Italiji leta 1990 pogojevale nadaljnje spremembe. Tudi vloga vratarja je povzročala zaskrbljenost, kar je pogojevalo omejitve, katerih cilj je bil napraviti žogo dostopnejšo za igralce v polju. Tako je leta 1992 Board sprejel eno izmed najbolj dramatičnih sprememb pravil zgodovini nogometa, ko je prepovedal vratarjem igrati z roko, če jim je namerno podal soigralec. Leta 1998 je silovit štart od zadaj postal prekršek za izključitev. Izgubljanje časa, nasilni starti, namerni prekrški in simuliranje se sedaj strogo kaznujejo. Analize učinkovitosti sprejetih sprememb pravil in določil so pokazale, da so pripomogle k daljšemu času čiste igre, k večji zaščiti napadalcev in posledično k večjemu številu zadetkov. Ti pa so nosilci privlačnosti nogometa za gledalce. Za lažje spremljanje sprememb pravil igre in odločb ter njihovih sprememb, so vse spremembe Pravil igre po letu 1978 podane v pregledni kronološki obliki na strani 130.

Nadzor nad pravili, International F.A. Board in FIFA Po angleški nogometni zvezi so naslednje najstarejša škotska (1873), valežanska (1875) in irska (1880). Tako je v toku dveh desetletij po tem, ko je angleška nogometna sprejela prva univerzalna pravila, prišlo do prvih mednarodnih tekem med Anglijo, Walesom, Škotsko in Irsko. To je spodbudilo angleško zvezo, da je predlagala višje nadzorno telo, ki bi se ukvarjalo s pravili. Tako je bil 2. junija 1986 organiziran prvi sestanek International F.A. Board-a, ki ima od tedaj pooblastila, da nadzoruje pravila igre.

Širitev sodobnega nogometa izven Velike Britanije, poglavitno zaradi britanskega vpliva, se je pričela počasi, vendar se je hitro razmahnila in se bliskovito razširila na vse konce sveta. Naslednje države, ki so ustanovile nogometne zveze, so bile Nizozemska in Danska v letu 1889, nato pa Nova Zelandija (1891), Argentina (1893), Čile (1895), Švica in Belgija (1895), Italija (1898), Nemčija in Urugvaj (1900), Madžarska (1901) in Finska (1907). Ko je bila ustanovljena FIFA maja 1904 v Parizu, je imela sedem članic: Francija, Belgija, Danska, Nizozemska, Španija (predstavljal jo je FC Madrid), Švedska in Švica, Nemčija pa je istega dne najavila svoj pristop. Mednarodna nogometna družina je vztrajno rasla, čeprav se je občasno srečevala z ovirami. Leta 1912 je bilo v FIFA včlanjenih že 21 nacionalnih nogometnih zvez. Do leta 1925 je število poraslo na 36, 1930 (leto pred prvim svetovnim prvenstvom) na 41, 1938 na 51 in 1950 (po prekinitvi zaradi druge svetovne vojne) je število doseglo 73. FIFA (Federation Internationale de Football Association) je danes svetovna federacija 207 nacionalnih nogometnih zvez.

Potem ko so se tudi štiri britanske zveze pridružile FIFA, je bila leta 1913 FIFA sprejeta v I.F.A.Board s pravico glasovanja, tako da je bilo odslej skupno pet glasov. Razmerje glasov se je spremenilo šele leta 1958, ko so bili FIFA, katere članstvo se je medtem ogromno povečalo, dani štirje glasovi, britanske zveze pa so zadržale po enega.

V nogometu je pomembna tradicija. Nogomet je pridobil vsesplošno popularnost po vsem svetu ne le zaradi modrosti ustanoviteljev atraktivnega športa, ampak tudi, ker so to igro britanski vojaki, mornarji, učitelji in industrialci raznesli po velikem številu držav. Britanski prispevek je zato priznan tudi v sestavi telesa, ki nadzoruje pravila igre, imenovanega International Football Association Board (skrajšano Board ali IB). Board tvorijo torej štiri britanske zveze - Anglije, Škotske, Irske in Walesa skupaj s FIFA. Njeni cilji so pospeševanje razvoja in nadzorovanje nogometa, zaščita nogometa, vzpodbujanje prijateljskih odnosov, preprečevanje diskriminacije in odločanje o razlikah ali morebitnih sporih, ki bi se lahko pojavili med posameznimi nacionalnimi zvezami. Board se sestaja letno ter razpravlja in odloča o predlaganih spremembah pravil igre in o drugih zadevah, s katerimi se nanj obrne katera od njegovih članic. Od svoje ustanovitve leta 1886 je bil Board izredno konzervativen pri odločanju o številnih prispelih predlogih vsako leto. Njegovo vodilo je menjati pravila le, ko obstaja pozitiven dokaz o nujnosti spremembe. Sprememba je sprejeta le, če dobi vsaj tri četrtine izmed osmih mogočih glasov, pri čemer ima vsaka izmed štirih angleških zvez po enega, FIFA pa štiri. Dejansko torej ne more priti do sprememb brez podpore FIFA.

O razmišljanjih IB so obveščene vse nacionalne zveze v obliki sprememb pravil, odločb, ki pojasnjujejo določen pogled na pravilo, inštrukcij ali nasvetov, skupaj z razlogi in pričakovanji. Včasih se je težko izogniti pravnemu jeziku, ki je težko čitljiv. Tudi zaradi tega se nenehno pojavlja potreba po interpretacijah in obrazložitvah posameznih pravil igre.

Interpretacije in pojasnjevanja pravil igre so v nadaljevanju podana v obliki komentarja k pravilom, prav tako pa na uradna vprašanja nacionalnih zvez v obliki vprašanj in odgovorov odgovarja tudi Board. Vsa tovrstna vprašanja in odgovori so zajeti v komentarju.

Danes so Pravila igre sestavljena iz sedemnajstih pravil in odločb IB k posameznim pravilom, ki so splošno veljavna in obvezujoča. Za posameznim pravilom in odločbami IB k pravilu se nahajajo odločbe Nogometne zveze Slovenije (NZS), ki podajajo dodatne zahteve in navodila, ki so veljavna in obvezujoča na vseh tekmah v organizaciji NZS in/ali področnih nogometnih zvez ali prijateljskih tekmah. Za zadnjim, sedemnajstim pravilom, sledijo še raznovrstna dodatna navodila IB in FIFA, kot so razvidna iz vsebine na strani 130.

DELI NA