Ob omembi največjih uspehov v zgodovini slovenske nogometne reprezentance pogosto pomislimo na Srečka Katanca, Zlatka Zahovića ali Matjaža Keka, pri tem pa pozabljamo na vse ostale junake, ki so dali svoj kamenček v mozaiku nepozabnih športnih zgodb.

Če so prvi blesteli bodisi na igrišču bodisi na trenerski klopi, pa je nekje drugje pustil svoje srce Igor Benčič - Čine. Sedemindvajsetega oktobra 1953 rojeni Hrpeljec je bil 29 let duša ekonomata slovenske nogometne reprezentance, zdaj pa je prišel čas, ko tudi on zaključuje svojo uspešno in z nepozabnimi spomini bogato športno kariero.

»Nogometni zvezi Slovenije sem se pridružil leta 1993, sprva kot nekakšna pomoč, kmalu zatem pa sem že udeležil prvih reprezentančnih akcij. Najprej v okviru mlade reprezentance, znotraj katere sem sodeloval s prekrasnim človekom, Mahmutom »Šojo« Kapidžićem. Krst sem doživel na tekmi z Litvo v Velenju, nato pa sem se priključi tudi članski reprezentanci. Sprva sem bil edini ekonom za vse reprezentančne selekcije, leta 1999 pa se mi je pridružil Novica Petrović,« se je svojih začetkov spominjal Čine, ki je pred prihodom na NZS opravljal funkcijo ekonoma pri Slovanu.

Delo ekonoma zahteva organiziranost in doslednost. Čine poseduje oboje, tako da se mu je v celotni karieri na NZS le dvakrat zgodilo, da je na nekaj pozabil. Prvič že v sklopu prve akcije članske reprezentance. »Na prvi reprezentančni akciji sem se zbudil ponoči v hotelu v Izoli in se spomnil, da nimam hlačk za trening. Pozabil sem jih doma, tako da sem se sredi noči odpravil v Ljubljano in se zjutraj vrnil nazaj. Ob povratku sem srečal pokojnega Braneta Elsnerja, ki me je vprašal, ali sem šel tako zgodaj na kavo. Seveda sem mu pritrdil,« je v smehu razložil Čine, ki se je od skrbi, povezanimi z nogometno opremo, ponoči pogosto zbujal.

Skrbi glede opreme so bile takrat precej drugačne, kot so danes. »Spominjam se, da smo imeli na gostovanju na Malti majice za trening treh različnih barv. Vsi so nas malce čudno gledali, potem pa je Zlatko Zahović predlagal, naj vsi kupimo vsaj eno navadno belo majico, da bomo vsi enaki. Zanimivo je bilo tudi v Zagrebu, kjer smo imeli iste hlačke tako za trening kot za tekmo. Po treningu sva z Rudijem Cornom v hotelu vso noč prala in sušila opremo. Žal se vseh madežev v tako kratkem času ni dalo ustrezno odpraviti, umazana pa je bila ravno številka 10. Zlatko je takrat ponorel in imel je popolnoma prav. Branko Elsner je dejal, da bo za to poskrbel, in stvari so se začele urejati. Od tiste tekme s Hrvaško smo imeli s sabo vselej vsaj dvojne hlačke.«  

Razen spodnjega dela vratarske trenerke na zgodovinski kvalifikacijski tekmi z Ukrajino v zasneženem Kijevu. »Res je bilo mrzlo. Odpiram prtljago, mi pa nimamo dolgih hlač. Mladenu Dabanoviću sem ponudil pajkice, pa je odvrnil, da ga v njih še bolj zebe. Poskušal sem se dogovoriti z Ukrajinci, da nam posodijo dolge hlače, in kazalo je, da nam bodo šli na roko. No, na koncu ni bilo nič iz tega, tako da sem moral najti drugo rešitev. Opazil sem, da ima Janko Irgolić delovno trenerko in težave ni bilo več. 'Daba' je na tisti zgodovinski tekmi branil v njegovi trenerki,« je postregel z zanimivo anekdoto Čine, prepričan, da so mu tiste dolge hlače ukradli oziroma izgubili na letališču, saj jih nikoli več ni videl.

Morda pa so ravno te hlače prinesle srečo slovenski reprezentanci, ki se je prvič v zgodovini uvrstila na veliko tekmovanje. »Vsaka uvrstitev na veliko tekmovanje je prinesla veliko veselja, prva pa je bila sploh nepozabna. Spomnim se, da smo po tekmi z Novakom, Udovićem in Čehom v lokalu proslavljali uvrstitev, kar naenkrat pa se je tam pojavil selektor Katanec in začel kričati na nas, da nas že vsi čakajo na letalu. Takšnih dogodivščin je bilo veliko, čudovito je bilo,« je bil nostalgičen Čine, ki je postregel še z drugimi zanimivostmi v povezavi z evropskim prvenstvom 2000. »Na prvenstvo smo vzeli dva zaboja opreme, ki smo ju seveda hitro raztovorili. Kmalu za nami so prispeli Španci z dvema do vrha napolnjenima kombijema. Gašper Košir, ki mi je v sklopu tega prvenstva pomagal, me je pogledal in vprašal, ali smo kaj pozabili, jaz pa sem mu odvrnil, da imamo prav zares vse.«

Čine se zelo rad spominja predvsem tekme s Španijo v Amsterdamu, ki še danes velja za rekordno gostujočo tekmo Slovenije po številu slovenskih navijačev. »V Amsterdamu je bilo najlepše, saj je bilo na tekmi kar okoli dvanajst tisoč Slovencev. Ko smo prišli na zelenico, je bila naša tribuna polna do zadnjega kotička in odeta v belo barvo. Gašperju sem svetoval, naj gre do navijačev in jih vzpodbudi. Ideja se mu je seveda zdela odlična, tako da se je odpravil pred tribuno in jih animiral. Navijači so ponoreli, on pa je bil zelo ponosen na to.«

Evforično je bilo tudi dve leti pozneje, ko se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo. »Po tekmi z Romunijo je bilo fantastično, saj nas je pričakalo neverjetno število navijačev, ki smo jih z letalom preleteli ob povratku domov. Na samo prvenstvo me prav tako vežejo lepi spomini, čeprav nismo igrali tako dobro kot na evropskem prvenstvu. Spominjam se, da smo v Južni Koreji spali v ogromnem hotelskem kompleksu, v katerem si se z lahkoto izgubil že na hodniku. Če si hotel priti na kosilo ob dogovorjenem času, si moral iz sobe pol ure prej. In tako je tudi bilo, saj ni nihče želel razjeziti Srečka,« je bil odkrit Čine in misli preusmeril proti svetovnemu prvenstvu v Južni Afriki.

»Tudi leto 2010 je bilo nepozabno, igrali smo odličen nogomet, a se nam na koncu rezultatsko ni izšlo. To prvenstvo sem si zapomnil tudi po tem, da sem imel resnično veliko dela. Na pripravah v Brunicu sem selektorja Keka prosil za dodatnega pomočnika, saj sem bil sam za vse. Bilo je naporno, ampak na koncu na to pozabiš, saj si poln motivacije in evforije,« je dejal Čine, ki je bil ekonom slovenske reprezentance pod vsemi selektorji. »Vsi so bili super, z nobenim nimam slabih izkušenj. Srečka imam zelo rad, z Branetom je bilo veliko smeha, enako velja za Keka. Ene slabe besede ne morem reči čez nobenega. Od prvega dne do danes sem si bil dober z vsemi, enkratno je bilo. Delal sem tisto, kar imam rad, in veliko doživel.«

Čine je zelo priljubljen tudi med nogometaši. Ti so v njem prepoznavali pravega prijatelja, pogosto pa tudi neke vrste očeta. »Vsi naši igralci, tako v preteklosti kot zdaj, so super fantje. Enkratni so, vedno sem komaj čakal, da pridem na zbor. In tako je še danes. Pred reprezentančnim zborom sem se vedno kar tresel od pričakovanj in veselja. Tudi med fanti v zdajšnji generaciji se vzpostavlja odlična energija. Fantje postajajo prava klapa in zato verjamem, da bodo tudi oni naredili nekaj velikega. Vselej, ko smo se uvrstili na veliko tekmovanje, je v slačilnici vladalo pravo prijateljsko vzdušje. Dokler fantje niso pravi prijatelji, ne more biti rezultatov. Ko pa ta vez postane tista prava, jih nič ne more zaustaviti,« je postregel z življenjskim spoznanjem Čine, ki je v sklopu dela na NZS ogromno prepotoval.

»Nogometni zvezi Slovenije bom večno hvaležen, saj sem videl skoraj ves svet z izjemo Severne Amerike in Avstralije. Povsod je bilo čudovito. Videl sem nekaj prekrasnih stadionov, doživel star in nov Wembley, stadion v Hong Kongu, ki je obdan s stolpnicami, stadion Monumental v Buenos Airesu in urugvajski Centenario, kjer je bilo prvo svetovno prvenstvo. Ne bom pozabil tudi na trening v revni četrti Montevidea, v kateri so zrasli vsi najboljši urugvajski igralci. Okoli igrišča so bili tri, štiri metre visoki zidovi, kar naenkrat pa so se na njih pojavili ljudje in spremljali naš trening. Pozneje so nam povedali, da je to tako nevarna četrt, da jo še policija redko obišče. Seveda ne smem pozabiti naših stadionov. Bežigrad je bil nepozaben, enako Ljudski vrt, kjer je bilo vedno dobro vzdušje. Verjamem, da se bo kmalu tudi v Stožicah zgodilo nekaj čarobnega,« je Čine prepričano dejal o možnostih za novo reprezentančno pravljico.

Tudi na reprezentančnih gostovanjih je pogosto doživljal nenavadne pripetljaje. Po njegovem pričevanju so gostitelji ob gostovanju slovenske reprezentance v Italiji pozabili na žoge za trening, ob tem pa je neznano kam izginil tudi šofer avtobusa. Prazne žoge za trening so fante pričakale nedolgo nazaj v Avstriji, medtem ko fantje ob prihodu v hotel za tekmo z Anglijo na slovitem Wembleyu sploh niso imeli urejenih hotelskih sob. Za nameček je reprezentanca morala na stadion z avtobusom, čeprav bi lahko odšla peš, saj je hotel stal v neposredni bližini stadiona.

Nešteto nepozabnih zgodb, dogodivščin, milijon dvignjenih kovčkov, zabojev in potovanj. Čine se vsega tega še zdaleč ni naveličal. »Če ne bi imel težav s kolenom, zagotovo še ne bi šel v pokoj. Bilo je resnično enkratno. V službi sem spoznal veliko prijateljev, s katerimi bom zagotovo še naprej ostal v stiku. Tudi na tak način ostajam v nogometu,« je odločno dejal Čine in z ganljivim tonom dodal: »Ob slovesu sem želel poslati eno pismo na NZS, vendar bom raje zdaj izkoristil to priložnost. Čisto vsakemu od vas bi se rad zahvalil za vse. Od srca vas imam rad!« je zaključil Čine in ob odhodu v svojem slogu pikro, a s širokim nasmeškom pripomnil: »Upam, da me bojo še kej rab'li.«

Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Avtor: Matic Kodrič
Foto: Miran Alijagić