08.01.2013 | U15
Intervju: Milan Miklavič

V zadnji številki revije Naš nogomet smo se pogovarjali z direktorjem reprezentanc Milanom Miklavičem. Več o njem, o njegovi karieri in o njegovi novi vlogi v slovenskem nogometu pa preberite v spodnjem intervjuju.

Nogometni strokovnjak iz Poljčan dokazuje, da se tudi v majhnih krajih rojevajo veliki ljudje. Pri svojih 63 letih je Milan Miklavič doživel že marsikaj. Izkušnje je nabiral v Avstriji, kamor se je podal že leta 1974, sodeloval pri uspehih članske reprezentance na poti do svetovnega prvenstva in kasneje tudi v Južni Afriki, danes pa se posveča mladim. Kot direktor reprezentanc skrbi tako za mlajše reprezentance, futsal, ženski nogomet, pripravlja pa tudi model selekcioniranja v prihodnje. Motiva mu, kljub bogati karieri, ki je, kot pravi sam, vrhunec doživela na mundialu, ne manjka.

Dobršenj del kariere ste delovali v Avstriji. V kakšnem spominu imate severno sosedo?
Avstrija je moja nogometna “domovina”. Tam sem doživel svoja najboljša nogometna leta. Na tuje sem se odpravil s 27 leti, se prvič preizkusil v vlogi trenerja in ostal 18 let. Tja sem šel kot popoln anonimnež in si na njihovih zelenicah zgradil svojo kariero. Vmes sem se vračal v Slovenijo – v Novo Gorico, Koper, Mursko Soboto. Nazadnje sem bil pri Admiri v 2. in v Paschingu v 1. avstrijski ligi. Preizkusil sem se v manjših in velikih klubih, tudi v Rapidu, najboljšem klubu v Avstriji. Izkušnje so mi pri vračanju v Slovenijo vedno pomagale. Je pa res, da sem, ne glede na uspehe, zanje ostal tujec in tako so me tudi obravnavali.

Kako to, da ste sploh izbrali Avstrijo?
Že od malega me je vleklo v trenerski poklic. Sprva je šlo za hobi, ki pa je prerasel v poklic, s katerim sem si služil denar.  To je nekaj najlepšega. Razmere doma so bile takrat specifične. Bili smo še v Jugoslaviji. Nekega dne sem trenerja vprašal za nasvet. Odgovor me je prizadel, pobral sem torbo in šel na tuje. V Avstrijo me je potegnilo zaradi stroke. Tam nisem imel podpore, a so me v ospredje potiskali rezultati. Tako so prišle ponudbe različnih klubov. Treniral sem pet prvoligašev, s tremi drugoligaši prišel v prvo ligo. Ponosen sem na to, kar sem naredil. V Avstriji sem se izjemno dobro počutil. Tudi zato sem ostal toliko časa. Všeč mi je njihov red, disciplina. Posebej lepo je bilo okoli Božiča, saj zelo intenzivno doživljajo praznike.

Se dojemanje nogometa v Avstriji in Sloveniji kaj razlikuje?
Razlike so velike predvsem v infrastrukturi, za kar je bilo v Avstriji izjemno dobro poskrbljeno. Je pa slovenski nogomet v tem času naredil velik preskok. Uvrstili smo se na evropsko in dvakrat na svetovno prvenstvo. So pa zadnje čase v boljši poziciji znova Avstrijci, ki imajo 11, 12 igralcev, ki redno igrajo v Bundesligi. A to se lahko hitro obrne. Posebej zato, ker imamo mi talent za kolektivni šport, Avstrijci pa imajo boljše rezultate v individualnih športih. So bolj smučarski narod.

Nogometne čevlje ste hitro obesili na klin. Ste kdaj razmišljali o tem, kaj bi bilo, če vas ne bi ustavila poškodba?
Pri 18 letih sem imel odprt zlom noge. Poškodbo je zaznamoval  strah, ki se ga nikoli nisem povsem znebil, zato sem se hitro odločil za trenerski poklic. Sem pa že kot nogometaš imel željo, da postanem trener, tako da veliko nisem niti izgubil. Želja se mi je le hitreje uresničila.

Še kot mlad fant ste igro zamenjali za trenersko pot. Je “odsluženim” športnikom ob koncu kariere težko ponovno “zaživeti”?
Igralcem je po koncu kariere težko. Nekateri že v času nogometne kariere varčujejo in vlagajo denar ter imajo po koncu kariere možnost za lepo življenje. Drugi živijo na veliki nogi in tem je kasneje težje. Tudi trener mora razmišljati na prihodnost. Je pa res, da mladi fantje težko gledajo tako daleč naprej in ostanejo indiferentni do tega. V času nogometne kariere so navajeni drugačnega načina življenja, zato je pomembno, da se po končani igralski karieri čim prej 'adaptirajo' na vsakdanji način življenja, kot ga poznamo vsi ostali. Zato morajo o tem razmišljati že med kariero, seveda pa jih pri njihovih letih popolnoma razumem. Morda bi bilo dobro, da bi tudi klubi kaj naredili v tej smeri. V Angliji imajo na primer fond, ki ga igralci plačujejo in jim je na voljo po koncu kariere.

Vam je nogomet z druge perspektive – v vlogi trenerja – pisan na kožo. Uspehi so se kar vrstili – tako s Koprčani, Hit Gorico, kot tudi z državnim grbom na prsih. Kot nekomu z izjemnim občutkom za nogomet je na mestu vprašanje kakšno je stanje v slovenskem nogometnem prostoru?
Kar se rezultatov tiče (Maribor, reprezetance) ni vse tako negativno, črno. Glede na pogoje, ki jih imamo, število nogometašev v državi, je pravzaprav dobro. Momentalno je prisotna kriza, a tako je povsod po svetu, tudi drugje, ne le v športu. V mlajših selekcijah imamo dobre, taletirane igralce, zato ni potrebno, da nas skrbi za prihodnost slovenskega nogometa. Jasno pa je, da kontinuiteta glede na majhnost Slovenije ni mogoča. Ne moremo pričakovati, da bo vsak kvalifikacijski cikel uspešen.


Kako se spomnite obdobja v Novi Gorici pa kasneje v Kopru, Murski Soboti? In Južne Afrike?
Odkrito? Afrike si nisem želel. Bila je dolga pot, drugačno okolje … Takrat bi bil najbolj vesel, če bi lahko ostal doma. Vseeno sem odpotoval in doživeti Afriko je bilo nekaj posebnega. Doživel sem mesec dni življenja v veliki skupini, ki ni imela nobenih konfliktov. Ta homogenost me je pozitivno presenetila. Obnašanje vseh, spoštovanje, pozitivna klima, vse je bilo na res visokem nivoju. Seveda pa moram omeniti tudi odlično podporo, ki ga je nudila NZS. To je bil uspeh vseh skupaj. Imeli smo odlične pogoje za trening, bivanje, v organizacijskem smislu je bilo vse dobro premišljeno. Igralci in strokovno vodstvo smo imeli na voljo vse. V Novi Gorici se sprva nisem dobro počutil. Selitev je bila šok. Okolje je bilo namreč povsem drugačno od avstrijskega. Sprva sem pogrešal Dunaj, nato so sledili rezultati in nekako sem se aklimatiziral. Iz Linza sem se selil v Koper, v Murski Soboti pa je bila zgodba specifična, bile so finančne težave, organizacija kluba na drugačnem nivoju, kot drugje, a počutil sem se res odlično.

Svoja najlepša leta ste doživeli v izbrani vrsti. Pet let ste bili “tamponska” cona med selektorjem Kekom in igralci. Zakaj je to obdobje tako posebno za vas?
Teh pet let ne bom nikoli pozabil. Veliko sem doživel že v Avstriji, a tega se ne da primerjati z izbrano vrsto. Tu so bile določene emocije, kar me v tujini ni potegnilo. Delali smo za en sam cilj. Motivacija so bila različna mišljenja, ki smo jih imeli, zato smo dosegli to, kar smo. Vseh pet let z reprezentanti sem se počutil odlično. Uspeh je bil le nadgradnja odlične klime, medsebojnega spoštovanja. Zadovoljili smo publiko, polnili stadione. In to je pravi barometer uspeha. Če je stadion poln, delaš dobro. Skupni cilj nas je gnal naprej. Ko smo se uvrstili na mundial, so vsi govorili o tem. Ljudje so pozabili na svoje težave. Zgodba je tako pozitivna tudi za to, ker smo z njo dvignili klimo v državi.

Smo majhna država, ki nima neskončno možnosti pri sestavi izbrane vrste. Je pomembno, da se članska reprezentanca gradi že v prvih selekcijah, od U14 naprej?
Imamo specifično situacijo, saj nimamo takšnega izbora igralcev, da bi lahko naredili širšo selekcijo. Iz tistega kar imamo, moramo izvleči maksimum. Zato potrebujemo specifičen način dela, igranja. Ne moremo kopirati drugih, ampak dele drugih vkomponirati v to, kar imamo na voljo. Bilo bi zelo pozitivno, če bi v mlajših selekcijah igralce pripravljali na isti način igranja, kot jih čaka v A selekciji, saj bi bil prehod tako hitrejši, stvari ne bi bile nove. Trenerji bi samo dodajali znanje.

Razvoj mladih nogometašev je danes povsem drugačen kot včasih. Hitri so tudi prestopi v tujino. Kako gledate na to?
Mislim, da je to največja napaka, kar jih lahko naredimo. Nezrele osebnosti pošiljamo v tujino. V kolikor ne uspejo, se vračajo kot mentalno in igralno “bolni” igralci. Pridejo v novo okolje, na katerega niso pripravljeni, ne igrajo, posledično ne zadovoljijo potreb. Posredno je v igri denar, ki pa ne odtehta tega, kar nogometaši zanj dobijo. Notranje zadovoljstvo je pomembnejše. Tega pa se z denarjem ne da kupiti.

Imajo mladinske nogometne šole zadovoljive pogoje za delo z bodočimi nogometaši prvoligaških klubov in tudi reprezentance?
Pogoji so boljši, kot pred leti. Za mlade selekcije pa še vedno niso optimalni. Tu mislim na umetno travo, ki je že izrabljena, nevarna za poškodbe. Tu bi morali narediti premik, saj je zdravje igralcev vendarle zelo pomembno.

V enem od intervjujev ste dejali, da je najpomembnejša lastnost nogometaša želja po igri, po zmagah. Kateri dejavniki so še pomembni pri prepoznavanju talentov?
Želja absolutno mora biti prisotna, brez nje ne gre. Fantje morajo imeti radi nogomet. Talenti ni vse. Na prvem mestu je karakter. Mora biti močan, da v kritičnih fazah igre zna reševati situacije v igri, v kolikor je igralec šibek se težje pobere, težje rešuje probleme. Na karakterno močnega igralca se lahko zaneseš v vsakem trenutku.  

Nič manj pomembni kot igralci niso niti trenerji. Kakšna je razlika med trenerji nekoč in danes? Mora biti trener danes hkrati tudi dober motivator in psiholog?
Nogometaši imajo danes veliko več informacij, kot pred 15 leti. Danes se nič več ne da skriti. Vse se najde na svetovnem spletu. Včasih so fantje samo trenirali, danes v vsakem trenutku zahtevajo odgovore. To je prav, saj tako sodelujejo v procesu treninga. Trener mora imeti odgovor na vsako vprašanje, da si pridobi spoštovanje svojih varovancev.

Sami predajate izkušnje na seminarjih za trenerje. V enem zadnjih ste predavali o ustvarjanju igre, o tem, kako je napad najboljša obramba. Kaj je tisto, kar želijo slišati nadebudni trenerji?
Vsi trenerji, ki hočejo napredovati, potrebujejo nove informacije. Glavni cilj je, da jih uporabijo na igrišču. Konkurenca je namreč velika, tudi med trenerji. Živi pa se samo od uspeha. Zato hlastajo po informacijah, ki bi jih pripeljale na vrh. Žal gre tudi v tem poklicu za preživetje. Sam veliko potujem, obiskujem klube, spremljam trende, ki se pojavljajo, in jih skušam prenašati na trenerje. Pomembno je, da vidimo, kaj dela konkurenca. Tako primerjamo svoje delo z delom drugih trenerjev in iščemo osebni napredek.



Koliko časa traja, da se novost vpelje v igro?
To je v veliki meri odvisno od kvalitete igralcev. Prav tako ne moremo prenesti vsega. Pomembni so principi  v igri. Tudi v reprezentanci smo prenesli veliko tujega, a nadgradili na svoj način, prilagodili igri naših fantov.

Po koncu “mandata” v izbrani vrsti ste razmišljali o koncu kariere. Kakšne so vaše misli danes? Kako se počutite v novi vlogi?
Še vedno se prilagajam. Včasih sem bil veliko časa na igrišču, zdaj sem postal opazovalec. Z izkušnjami želim pomagati trenerjem, jim ponuditi smernice, izkušnje tako s klubskih sredin kot tudi reprezentance. Pripravil sem analizo vseh maljših selekcij in temu prilagodil treninge, pokazal trenerjem kje bi lahko še napredovali. Pomembno je namreč, da se tudi trenerji razvijajo. Da dobijo  čim več informacij, s pomočjo katerih lahko postanejo še boljši.

Ker se leto počasi zaključuje je prav, da potegnemo črto, pogledamo kaj je bilo dobrega v tekočem letu, kaj bi bilo dobro izboljšati in kaj pričakovati v prihodnosti? Kaj bi lahko rekli za leto 2012?
Kljub negativni klimi je bilo kar nekaj dobrega. Rezultati morda niso zadovoljili javnosti, a potrebno je biti realen. Po vsakem uspehu pride določen padec, iz katerega se je potrebno nekaj naučiti. Včasih je kakšna izgubljena tekma bolj pomembna, kot zmaga. Da se nekaj naučiš, da ti pokaže kje je tvoj nivo. Same zmage niso motiv, večjega ti ponudi poraz. Ta pokaže neke informacije, nekaj kar je potrebno spremeniti. Bili so uspehi. U21 reprezentanca je bila na pragu uvrstitve na EP, tudi mlajše reprezentance so zadovoljile pričakovanja. Tu so pozitivne zgodbe - Zavrč, prav tako so osvežitve prišle v Prvi ligi. Negovati je potrebno tudi publiko, kar Mariboru dobro uspeva, drugim malo manj.

In kaj lahko pričakujemo v novem letu?
Želim, da bi bili zdravi, srečni, da bi se ljudje bolj spoštovali, si pomagali med seboj, se oddaljili od materializma in posvetili drug drugemu. To je glavno sporočilo krize – medsebojna pomoč, ne ozirajoč se na osebne interese. Kar se nogometa tiče želim, da bi se vse reprezentance dobro odrezale, da bi se fantje dobro počutili, da bi razumeli, da smo mi tukaj zanje, ne oni zaradi nas. Hkrati pa, da bi fantje to vračali na igrišču.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Sportida.com

SORODNE NOVICE

  • 25.01.2024 | U15
    Slovenija v drugo klonila proti Italiji
    Slovenska izbrana vrsta do 15 let je v italijanskem nogometnem centru Coverciano odigrala še drugo izmed dveh prijateljskih tekem proti Italiji. Varovanci novega selektorja Boštjana Krefta so po torkovem remiju tokrat morali priznati premoč našim zahodnim sosedom.
  • 23.01.2024 | U15
    Kreft ob poplavi zadetkov z remijem debitiral proti Italiji
    Slovenska izbrana vrsta do 15 let je v italijanskem nogometnem centru Coverciano odigrala prvo izmed dveh prijateljskih tekem proti Italiji.
  • 16.01.2024 | U15
    Izbrana vrsta do 15 let z novim selektorjem proti Italiji
    Slovenska reprezentanca do 15 let je pred kratkim dobila novega selektorja. To je postal Boštjan Kreft, ki je pred tem opravljal funkcijo pomočnika selektorja pri izbrani vrsti do 15 let. Kreft bo s svojimi varovanci v drugi polovici januarja odigral dve mednarodni prijateljski tekmi z Italijo.
  • 26.10.2023 | U15
    Slovenija znova do visoke zmage nad Bolgarijo
    Slovenska reprezentanca do 15 let je odigrala še drugo mednarodno prijateljsko tekmo proti izbrani vrsti Bolgarije. Varovanci Muamerja Vugdalića so svojemu nasportniku ponovno zabili štiri zadetke.
  • 24.10.2023 | U15
    Slovenija visoko ugnala Bolgarijo
    Slovenska reprezentanca do 15 let je odigrala prvo izmed dveh mednarodnih prijateljskih tekem proti izbrani vrsti Bolgarije. Varovanci Muamerja Vugdalića so svojemu nasportniku zabili štiri zadetke, ob tem pa so svojo mrežo ohranili nedotaknjeno.
  • 17.10.2023 | U15
    Selekcija do 15 let dvakrat z Bolgarijo
    Slovenska reprezentanca do 15 let bo v drugi polovici oktobra odigrala dve mednarodni prijateljski tekmi z Bolgarijo. Selektor Muamer Vugdalić je v ta namen objavil seznam dvaindvajsetih nogometašev, na usluge katerih bo računal na prihajajoči reprezentančni akciji.
  • 25.09.2023 | U15
    Vugdalić: Kljub porazu smo lahko zadovoljni
    Slovenska reprezentanca do 15 let je odigrala še zadnje srečanje na UEFA U15 razvojnem turnirju. Po uvodnem porazu s Turčijo in zmago nad Hrvaško so varovanci Muamerja Vugdalića na zadnjem srečanju morali priznati premoč Slovaški.
  • 23.09.2023 | U15
    Slovenija boljša od Hrvaške
    Slovenska reprezentanca do 15 let je odigrala drugo srečanje na UEFA U15 razvojnem turnirju. Potek, ko so varovanci Muamerja Vugdalića klonili proti Turčiji, so bili tokrat z minimalno zmago boljši od Hrvaške.
  • 13.09.2023 | U15
    Vugdalić izbral varovance za mednarodni turnir
    Slovenska reprezentanca do 15 let bo v drugi polovici septembra gostovala na UEFA U15 razvojnem turnirju, ki bo potekal na Hrvaškem. Selektor Muamer Vugdalić je v ta namen objavil seznam triindvajsetih nogometašev, na katere bo računal na srečanjih proti Turčiji, Hrvaški in Slovaški.
  • 25.05.2023 | U15
    Slovenija odigrala še drugo tekmo s Češko
    Slovenska reprezentanca do 15 let je odigrala še drugo tekmo proti izbrani vrsti Češke. Na prvem srečanju so slavili domačini, ki so bili od varovancev Muamerja Vugdalića boljši s 5:2. Tudi tokrat je zmaga pripadla Čehom.

DELI NA