Minulo leto je bilo šampionsko za Matejo Zver. Kapetanka članske reprezentance se je preselila v Avstrijo, kjer je v dresu FSK St. Pölten-Spratzern postala pokalna in državna prvakinja. Zaigrala je tudi v ligi prvakinj, sezono pa nadaljuje pri severnih sosedih. Dobro ji gre, v tej sezoni je dosegla tudi štiri gole.

Ne manjka veliko, da nadaljujete s prvenstvom. Prvi spomladanski krog bo na sporedu 19. marca.
„Nekaj časa je še, priprave so v polnem teku. Na srečo pa precej delamo tudi z žogo, zato tudi te priprave hitro minevajo.“

Kako dolgo pa že vadite?
„Zbrale smo se 6. januarja, ko smo odigrale prvi turnir v dvorani. Sledila je pot v nemški Potsdam, kjer smo med 8. in 10. januarjem zmagale na močnem tekmovanju. Ko smo se vrnile, smo trenirale v Avstriji, teden dni pa smo bile tudi v Turčiji, kjer smo odigrale tudi tri močne tekme z nemškim, švicarskim in turškim klubom. Ni heca, treningi so naporni.“

Je pa presenečenje, da ste zmagale v Nemčiji, kjer je bila močna konkurenca.
„Igralo se je 4+1 na umetni travi, za nameček pa še na odboj. Konkurenca je bila resnično močna. Poleg nas še Potsdam, Sparta, Young Boys, poleg sta bila tudi estonski in škotski prvak. V finalu proti Pragi (3:2) je celotna dvorana navijala za nas, okoli 2000 gledalcev se je zbralo.“

Po devetih krogih imate kar 11 točk naskoka pred najbližjimi zasledovalkami. Naslov je skorajda vaš.
„Dejansko uigravamo ekipo za naslednjo sezono za igre v ligi prvakinj. Mislim, da je prvenstvo resnično rešeno. Pričakujemo, da zmagamo vse tekme do konca sezone ter da se veselimo tudi pokalnega naslova.“

Je zaradi tega kaj manj motiva?
„Ne, konkurenca v ekipi je zelo močna. Vse igralke so reprezentantke. Taka konkurenca nas žene naprej. Vse želimo igrati, na vsakem treningu pa se je treba dokazovati. Če na treningu nisi pravi, potem ne igraš.“

Za vam je bogata športna pot. Igrali ste na Islandiji, zdaj ste v Avstriji.
„Lepo je, pogoji za delo pa so zelo dobri. Povrh vsega igram zelo blizu domu, pa še v ligi prvakinj smo.“

Ste navezani na dom?
„Priznam, da sem. Najbolj na nečakinjo, s katero sem pogosto v stiku.“

Se odpravite tudi domov?
„Veliko časa ni, a vsaka dva meseca za par dni pa mi le uspe.“

Povejte nam prosim, kaj več o avstrijski ligi.
„Državno prvenstvo je zelo kvalitetno in urejeno. Igramo ob sobotah in nedeljah, prvih pet, šest ekip je zelo dobrih oziroma odstopajo. Mi smo razred zase, potem pa ekipe med 2. in 6. mestom ločita le dve točki.“

Kako je poskrbljeno za tuje igralke v vašem klubu?
„Dobro. Živimo v hotelu, na voljo imamo apartmaje, hrano si lahko skuhamo tudi same. Bistveno pa je, da se s soigralkami dobro razumemo.“

Slovenke ste v Avstriji cenjene.
„Bo nekaj na tem. Igralke, ki smo tu, smo kvalitete. Vsaka pa točno ve, po kaj je prišla, na treningih in tekmah dajemo svoj maksimum.“

O čem ste sanjali kot mala deklica?
„Da bi bila nogometašica, ki bi igrala v tujini. Sanje so se mi uresničile.“

Vas mika, da se preizkusite še kje na tujem?
„Pet let sem bila na Islandiji, zdaj Avstrija. Malce sem že v letih. Morda odidem še kam. Bomo videli, če bo na moj naslov prišla še kaka ponudba.“

Kaj vam nogomet pomeni?
„Vse, to je moja veselje, to je moja sreča. Nogomet imam rada! Vesela pa sem, ker se izboljšuje tudi status ženskega nogometa v Sloveniji.“

Kje se to najbolj vidi?
„Ko sem jaz začela trenirati, sem vadila s fanti, pogojev za vadbo ženskih ekip sploh ni bilo. Vesela sem, ker imamo zdaj na voljo tudi posebne športne razrede, da lahko dekleta združijo šolo in trening.“

Globok pečat ste pustili v ekipi ŽNK Pomurje Teleing.
„Ves čas smo v stiku, mislim, da smo v dobrih odnosih. Slišim se tudi s trenerjem. Ko sem doma, jih obiščem. Rada se vračam v to ekipo.“

Ste tudi nepogrešljiv člen reprezentance.
„Vsak si želi nekoč zaigrati za reprezentanco, obleči dres z državnim grbom. Nikoli ne varčujem z močmi, ko igram za Slovenijo.“

Pika na i bi bil preboj na katero izmed velikih tekmovanj.
„O tem pa vsi na glas sanjamo!“

Vam bo uspelo kot igralka ali kot trenerka?
„Upam, da to dočakam še kot aktivna nogometašica!“

Selektor Damir Rob že kuje plane za pomlad, ki jo bo uvodoma obeležilo sodelovanje na turnirju v Istri (med 1. in 7. marcem).
„S selektorjem se pogosto slišiva. Dobro odnos imava. Želim si, da se potem izkažemo v kvalifikacijah, čakata nas dve zahtevni tekmi – proti Škotski (8. aprila v gosteh) in Makedoniji (12. april doma).“

Kako ste se znašli v vlogi kapetanke?
„V ekipi je dobro vzdušje, v pomoč sta mi tudi dve pomočnici Tjaša Tibaut in Manja Rogan. Dobro se dopolnjujemo. Če katera od od soigralk ni razpoložena, potem veš, da ima slab dan, pustiš jo na miru. Pridejo boljši dnevi.“

Prej ste rekli, da ne veste, ali bo prišla še kaka ponudba. Do kdaj pa kanite vztrajati v nogometu?
„Zdaj jih imam 28. Do 34. leta bi rada igrala in vztrajala na tem vrhunskem nivoju.“

Pa potem?
„Ne vem, morda bi se preizkusila kot trenerka. Licenco C že imam.“

Vaši nekdanji soigralki Tjaša Špur in Tanja Vrabel sta po končani nogometni poti uspešni sodnici.
„Ne, sojenje pa ni zame. Niti nimam potrpežljivosti, da bi prenesla vse žaljivke na svoj račun, ki bi jih slišala s tribun.“

Tekst: D.P.
Foto: D.P./Nzs.si