Nova sezona je že tik pred vrati, za Domžale, Gorico in Olimpijo se že v četrtek pričenjajo evropski boji, zato je skrajni čas, da vam ponudimo še zadnji pogovor s prvakom. Po Darku Milaniču, Mihi Žnidaršiču in Milanu Žurmanu, ki so se s svojimi varovanci veselili naslova državnega prvaka, je svoje razmišljanje predstavil tudi Simon Rožman.

Domžalski strateg je v sedlo trenerja sedel v začetku septembra, ko je po uspešnih evropskih predstavah rumenih nasledil Luko Elsnerja. Najmlajši slovenski prvoligaški strateg je moštvo popeljal do četrtega mesta, a so si sezono 2017/18 ob Kamniški Bistrici poleg že omenjenega evropskega popotovanja zapomnili predvsem po osvojeni pokalni kroni, drugi v zgodovini kluba in obenem prvi članski lovoriki po letu 2011, ko so bili Domžalčani prav tako najboljši v Pokalu Slovenije. Tako je beseda tekla tudi o pokalnem slavju, o minuli sezoni Prve lige Telekom Slovenije, ozrli pa smo se tudi proti prihajajočim izzivom v kvalifikacijah UEFA Evropske lige. Nismo se izognili niti novostim, ki jih v slovenski prostor uvajajo pri dvakratnem državnem prvaku, Rožman pa je ob koncu pogovora spregovoril tudi o drugi plati svojega nogometnega udejstvovanja.

Je bil pokalni naslov tisti, ki se vam je po koncu minule sezone najbolj vtisnil v spomin?
Domžale imajo že od začetka našega skupnega sodelovanja jasne cilje, to je uvrstitev Evropo in biti v vrhu lige. Prvi cilj pa je produkcija igralcev. Želimo jim pomagati v razvoju za naslednji korak v karieri. Mislim, da smo zgodbo skozi celotno sezono gradili na teh dveh postavkah. Ne le, da smo igrali dobro in se s tem tudi promovirali, bili smo tudi tekmovalni. V prvenstvu smo si zagotovili evropsko vozovnico, zato smo v zadnjem mesecu vse sile usmerili v pokalno tekmovanje. Dobro smo se pripravili na finalni obračun. Strinjam se, da je lovorika v danem trenutku zelo dobrodošla, hkrati pa je tudi nagrada igralcem za delo v minulih mesecih.

S Celjem vam v pokalnem finalu ni uspelo, kako pa ste dojeli majsko slavje na Bonifiki?
Ne le zaradi sebe, v prvi vrsti sem bil izjemno vesel zaradi igralcev. V prvenstvu nam ni bilo lahko, čeprav smo trenirali pošteno. Žoga ni hotela v gol, na drugi strani pa je praktično vse končalo v naši mreži. Na vseh tekmah smo bili boljši nasprotnik, tudi trenerji so po tekmah priznavali, da so igrali proti v tistem trenutku najboljši ekipi. Sreča nas ni nagradila. Kar se tiče finala Pokala Slovenije, me je izkušnja s Celjem veliko naučila. Odločili smo se za malce drugačen pristop, tudi na tekmo smo se pripravljali drugače. Izkušnja v prvem finalu mi je dobro dela, tudi sam pa sem bil zaradi tega ekstremno vesel. To so po tekmi pokazala tudi čustva in skupaj s privrženci smo se pošteno poveselili.

V napovedih pred finalom niste obljubljali lepega nogometa, ki ga sicer zagovarjate. Je na to vplival tudi poraz v prvem finalu?
Tudi nam trenerjem je težko spreminjati strategijo iz tedna v teden. Držimo se strategije, ki jo treniramo. Avtomatizme je težko spreminjati, se pa da nekatere stvari prilagoditi, da se obrnejo v manjše tveganje. Nekaj sem se naučil, mislim pa, da tudi proti Olimpiji nismo igrali t.i. bunkerja. Olimpijo smo držali visoko na njihovi polovici, bili boljši v posesti in si pripravili več priložnosti. Bili smo dominantni v igri, kar si ob osvojitvi pokalne lovorike tudi želim. Naslov si moraš zaslužiti, ne pa, da zadaneš slučajno, sicer pa si v tekmi v podrejenem položaju. Menim, da smo se temu izognili, res pa je, da so bile v igri stvari, ki sem jih glede na prvi finale v karieri spremenil.

Kakšen bo recept v evropskih preizkušnjah?
Naša strategija je jasna. Morda so nam zunanji dejavniki očitali, da nismo tekmovalni, a mi verjemite, da smo znotraj vsebine, ki je glede na ostale slovenske klube drugačna, maksimalno tekmovalni. Strinjam se, da evropska tekmovanja zahtevajo določeno prilagoditev in to bomo v nameri dobrega rezultata, napredovanja tudi naredili. To pa ne pomeni, da bomo spreminjali strategijo in želeli igrati drugače. Smer treninga je takšna, da želim od igralcev maksimalno intenzivnost v obe smeri, hitrost igre na najvišji ravni, saj mislim, da zgolj to igralcem ponuja možnost za napredek.

Se s poudarjanjem, da je prvi cilj kluba vzgoja igralcev, skuša zmanjšati tudi pritisk igralcev?
Pritisk mora biti prisoten v karieri nogometaša. Kariere so kratke in v tem obdobju si morajo ustvariti več kot navadni smrtniki. Pritisk je že v osnovi dan in tisti, ki ga ne zmorejo prenesti, ne morejo igrati na višjem nivoju. S tem se dela tudi naravna selekcija. Osebno na njih ne polagam dodatnega bremena, saj je že ob prvem stiku z mano podana jasna slika, kaj bodo dobili in kaj se od njih pričakuje. Kdor to zmore, lahko prestopi na višjo nivo, ostali pa z nami težko delajo naprej. Iz našega vidika je zgodba zelo enostavna, ne ustvarjamo dodatnega bremena, a imajo nogometaši že dovolj zunanjega pritiska.

Pred nadaljevanjem minule sezone ste poudarjali, da je ligaški cilj povezan z uvrstitvijo v evropska tekmovanja. Kako ocenjujete ligaški del sezone?
Poleti smo prodali štiri najboljše igralce, zato je ekipa potrebovala nekaj časa. Jesenski del sezone je bil uspešen, pozimi pa so na tuje odšli še štirje nogometaši. Ekipa je bila v primerjavi z začetkom priprav spomladi praktično povsem spremenjena. Zaupali smo fantom, ki v tem obdobju niso dobili priložnosti. S svojim delom in kakovostjo so si zaslužili priložnost. Pomladanski del sezone je pričela praktično druga ekipa, ki je potrebovala nekaj časa za adaptacijo in sprejetje vsebine, a moram poudariti, da ne pomnim toliko smole.

Pet, šest tekem zapored smo izgubili, ko je vsak strel nasprotnika končal v golu, analize sezone pa je pokazala, da smo si ob Mariboru pripravili največ priložnosti. Nasprotnik je kaznoval slučajne napake ali srečno zadel. Sklop okoliščin nas v vsebinskem smislu ni nagradil, čeprav smo bili v tekmah boljši nasprotnik, priigrali smo si več priložnosti, vendar se nam rezultatsko ni izšlo. Ni bilo lahko, načeta je bila tudi morala, vendar je ekipa ob koncu sezone stopila skupaj in zagotovila evropsko vozovnico. Že po tekmi z Rudarjem smo vedeli, da nas bo pot vodila v Evropo, zato smo strnili misli in skušali moči hraniti za konec sezone.

Domžale so bile še dve leti nazaj ekipa, ki je točke nabirala predvsem na gostovanjih, spomladi je bilo  obratno. Kje se skriva razlog za to?
Ekipe v gosteh igrajo bolj zaprto kot na domačem igrišču, specifika naših tekem pa je bila, da so nasprotniki tudi na domačem igrišču igrali precej zaprto. To je botrovalo temu, da smo v zaključnih minutah izgubili kakšno tekmo več. Dejstvo pa je, da smo bili z izjemo slabe tekme v Novi Gorici in Kopru dominantni. Stali smo daleč od svojega gola, kar so nasprotne ekipe včasih tudi kaznovale.

Športni park dobiva novo zelenico. Bo vaš stil igre še lažje gojiti na novem, predvsem pa boljšem igrišču?
Glede tega se moram najprej zahvaliti občini Domžale, ki je investiral v prenovo. Igrišče je bilo spomladi v slabem stanju, tudi nasprotniki so imeli težave z obvladovanjem žoge in posledično je bilo težko prikazati vrhunske predstave. Vesel sem, da bo travnata površina fantastična, kot izgleda na prvi pogled. Verjamem, da bo to igralcem omogočilo še boljše igre, s tem pa gledalcem še več nogometnih užitkov.

Nekaj krogov pred koncem jesenskega dela sezone je kazalo, da bi lahko spomladi spremljali tudi troboj za naslov državnega prvaka. Sta bila rezultata proti Radomljam in Krškemu usodna?
V napornem ritmu, ko smo igrali tudi pokalni četrtfinale, smo skušali rotirati vse igralce. Minute smo razpršili med vse igralce, ki so si priložnost tudi zaslužili, se nam pa rotacije niso najbolj posrečile v rezultatskem smislu. Smo pa ostali zdravi, kar je bilo pomembno predvsem za začetek priprav na nadaljevanje sezone. Rezultatsko nas je to oddaljilo od troboja, ki bi bil zanimiv za gledalce. Smo pa tudi spomladi vse stvari imeli v svojih rokah. Vstop v pomlad, ko smo v Velenju gol prejeli v zadnji minuti in zatem izgubili še domačo tekmo s Koprom, je bil nezasluženo slabši, v nasprotnem primeru bi se morda položaj obrnil v drugo smer. Žal se ni, morali smo se boriti do zadnje sekunde. Vesel sem, da smo na koncu izpolnili vse cilje, marsikaterega igralca spravili na višji nivo, opravili selekcijo in ustvarili dobro podlago za prihodnost.

Bi morda danes, ko pogledate nazaj, kaj storili drugače?
Nismo želeli pripeljati dodatnih okrepitev, ampak smo se naslonili na obstoječi kader. V trenažni proces smo vključili še tri mladince. Ne zato, da bi bili zgolj v članskem moštvu, ampak smo želeli pokazati, da na njih v prihodnje računamo. V pol leta so naredili fantastičen preskok in dobili tudi manjšo minutažo. Le-ta v danem trenutku ne pomeni nič, vem pa, kaj bo pomenila čez leto, dve ali tri. V tem pogledu smo šli namenoma v tveganje in se glede tega morda poraja vprašanje, kako bi bilo drugače, vendar smo delali pošteno. Igralci so upravičili zaupanje, priključili smo mlade igralce in naredili selekcijo za novo sezono. Verjetno bi še enkrat razmišljal na enak način.

V minulo sezono je klub vstopil s širokim kadrom, zato tudi jeseni ni bilo večjih težav po odhodih nosilcev igre. Tudi to poletje delate na širini moštva.
Glede tega imamo dobro strategijo. Ob začetku prestopnega roka želimo pripeljati igralce, ki smo jih spremljali skozi pomlad. V uvodu imamo velik nabor igralcev, saj začetek sezone ob domačih in evropskih preizkušnjah zahteva izjemne napore. Tudi v tem prestopnem obdobju se bo še kaj zgodilo, zato je tudi ekipi in trenerju lažje, ko imamo za izpraznjeno mesto že pripravljeno rešitev, ki je že navajena na sistem dela in filozofijo igre. Tako lahko zgodbo brez pretresov peljemo naprej ter skušamo biti korak pred dejanskimi stvarmi. To nam je lani odlično uspelo, verjamem, da tudi letos ne bo nič drugače. Hkrati se veča konkurenca, ki je dobrodošla v vsakem trenutku, prestopni rok pa je še dolg. Strategija kluba, ki je stara že nekaj let, je prava.

Tudi sami verjetno niste imeli težav, ko ste jeseni nadomestili Luko Elsnerja. Je bilo prilagajanje zaradi predhodne vloge kaj lažje?
Strinjam se. Lansko pomlad sem potreboval tri mesece, da sem spoznal klub, okolje in ljudi. Z Luko in strokovnim timom smo naredili strategijo za štiriletno obdobje celotnega klubskega ustroja. Presenetljiva menjava je bilo tudi zame bistveno lažje, saj sem poznal odnose in okolje. V igri smo naredili manjše korekcije, postavljena strategija pa se izvaja naprej. Novinci v klubu vedo, kakšen je naš cilj in kaj se od njih pričakuje.

Domžale so v Sloveniji na številnih področjih v vlogi nekakšnega pionirja. Kako ste sami sprejeli vabilo in vlogo, ki je bila v slovenskem nogometu vseeno nekakšna novost?
Ob klicu športnega direktorja Mateja Oražma in glavnega trenerja Luke Elsnerja sem bil najprej malce presenečen, da klub razmišlja na takšen način. Kasneje sva z Luko zgradila izjemno profesionalen odnos, skupaj smo naredili ogromno stvar, skupno sodelovanje pa je vsem zelo koristilo. V prvi vrsti sem bil zelo presenečen, a tudi počaščen, da lahko dodam doprinos sistemu, ki se bo nadaljeval tudi za mano. To se mi zdi ključnega pomena. Ljudje odhajajo, sistem pa ostaja. Domžale so že zdaj na vrhunskem organizacijskem nivoju, čeprav imamo rezerve v gradnji Športnega parka in poenotenju programov. Želja je, da bi se to naredilo čez noč, vendar bo preteklo še nekaj vode, ko bo stvar maksimalno usklajena, a smo na pravi poti.

Zdaj je v vaše nekdanje čevlje stopil Jernej Javornik. Je sodelovanje kaj drugačno kot med vami in Luko Elsnerjem?
Sistemsko je zadeva popolnoma enaka. Jernej je koordinator, ki začrtano vsebino prenaša na nogometni center. Tudi Jernej je potreboval tri, štiri mesece, da se je spoznal s celotnim ustrojem, zdaj, ko bodo z novo sezono pričele tudi mladinske selekcije, pa bo lahko zadihal s polnimi pljuči. S tem bo zadeva šla le še navzgor. Relacije so enake, gre za lojalnega in strokovnega človeka, s katerim smo vsi v strokovnem štabu vzpostavili zelo korekten odnos. Verjamem, da nas bo to vodilo samo še višje.

Na treningih članskega moštva je bilo v uvodu priprav moč opaziti tudi številčen trenerski štab. Se Domžale tudi v tem pogledu vzgledujejo po evropskih velikanih?
Skušamo iti v korak s časom, ne zgolj zato, ker je to moderno, ampak ker to zahteva naš trenažni proces. Ničesar ne želim prepuščati naključju. Za vse zastavljene stvari, ki jih dogovorimo na sestankih pred treningi, zahtevam, da se na terenu izpeljejo natančno in vodeno. Prav zaradi tega smo želeli povečati trenerski štab. Pomočnika Aleš Kačičnik in Dejan Djuranovič ter Janez Strajnar, ki skrbi za delo z vratarji, imajo bogate prvoligaške izkušnje. S kondicijskim trenerjem Janom Koširjem, našim skavtom Miho Kebetom, psiholog Alešem Vičičem in ostalimi tvorimo strokovni štab, ki ne želi ničesar prepuščati naključju. Vse se meri, preverja in analizira, zastavili smo sistem, ki se lahko postavi ob bok ostalim evropskim klubom

Ko smo ravno pri velikanih. Lani so Domžale spisale uspešno evropsko zgodbo, tudi v Angliji je odmevala zmaga v prvi tekmi tretjega predkorga UEFA Evropske lige.
Lansko poletje je bila zgodba dobro zastavljena in izpeljana. Roko na srce, nam je bil naklonjen tudi žrebi, saj smo imeli v prvih dveh krogih sebi enaka nasprotnika. Pustili smo dober pečat, uvrstitev v tretji predkrog je bila zgodovinska za klub. Tekma v Stožicah je bila z naše strani na zelo visokem nivoju, mislim, da na maksimumu ekipe. V Londonu je malce zmanjkalo, morda je manjkalo evropskih izkušenj, svoje sta dodala tudi sloviti nasprotnik in odprtje stadiona, torej tudi nekaj zunanjih dejavnikov. To je bila dobra izkušnja, ki jo želimo letos ponoviti. Moramo si zadati višje cilje in menim, da smo prisiljeni razmišljati o tem, da rastemo na vseh področjih, tudi kar se tiče rezultatov.

Uspešno poletje evropsko poletje prineslo tudi številne odhode. Od enajsterice, ki je v Stožicah pričela dvoboj z West Ham Unitedom, sta v klubu ostala le še Dobrovoljc in Balkovec.
Res je, ostali so odšli in stopili korak višje, kar je posledica dobrega dela in selekcije. Ekipa, ki je bila ustvarjena januarja, bo nosila breme Evrope. Imeli smo šest mesecev časa, da se pripravimo na evropsko tekmovanje. Mislim, da nam je to dobro uspelo in videli bomo, kam nas bo poneslo, vendar ne želimo zgolj nastopati, ampak tudi tekmovati.

Premor je bil kratek, pričeli smo na precej višjem nivoju kot je bilo to doslej v moji trenerski karieri. Šli smo od tam, kjer smo ostali, in ne od začetka. Tudi trenažni proces in ciklizacija sta sestavljena drugače. Priprave niso klasične, saj skušamo telesno in taktično pripravljenost progresivno dvigniti skozi tekmovalni ritem. Tudi to je nekakšna novost na slovenskem prostoru, način treniranja in razmišljanja je bil doslej drugačen. Zgodbo nadaljujemo, nismo začeli znova in zato ne vidim težav, pa čeprav je Flora zaradi značilnosti estonskega prvenstva že v tekmovalnem ritmu.

Kakšni pa so cilji v evropskem tekmovanju?
V prvih dveh predkrogih imamo sebi primerljive nasprotnike, zato bodo odločale podrobnosti. V tretjem predkrogu, ki je skriti cilj moštva in ne kluba, pa se želimo dokazati sami sebi in narediti senzacijo, ki bi bila zagotovo izjemnega pomena.

Z izjemo Ibričića so novinci mladi in željni dokazovanja. Gre v prvenstvu pričakovati še bolj poletno in hitro igro Domžal?
Vsi, izjema je Ibričić, ki je v Domžale prišel kot dodana vrednost, so bili pripeljani kot naložba za prihodnost. Fantje so pokazali potencial, ampak v prvi vrsti jim je potrebno dati mir in čas za adaptacijo. So željni dela in nekatere boste lahko že v kratkem, druge pa v doglednem času spremljali na naših zelenicah. Imajo visoke cilje in verjamem, da nam bo to uspelo.

Presenetili ste s prihodom Senijada Ibričića.
Petim izkušenim igralcem je potekla pogodba. Ko se ozrete na ekipo, je dokaj mlada, v dobrih letih za korak naprej. V ozadju imamo mlajše igralce in ob morebitnih prodajah bi se lahko zgodilo, da bi igrali s praktično »mladinsko« ekipo. Želeli smo razmišljati in kadrovati tudi v tej smeri. V Senijadu Ibričiću vidimo igralca, ki je na tem prostoru persona in ima spoštovanje, tudi zaradi iger, ki jih je prikazal v Kopru. Odkrito sva se pogovorila o tem, kaj pričakujemo od njega in kakšen je naš sistem dela.

Zelo sem bil vesel, da se je Senijad odločil za našo sredino in v njej vidi motiv. Veseli dejstvo, da želi igrati napadalen nogomet z veliko teka. Še vedno menim, da je v najboljših nogometnih letih, z izkušnjami pa lahko klubu in ekipi veliko da. Res je, da so bili določeni pomisliki, vendar je zaenkrat vse v najlepšem redu. Pogovor je bil odkrit, kratek in jedrnat. Verjamem, da nam bo Senijad na in izven igrišča, glede na vse človeške vrline, veliko ponudi, še posebej mladim fantom.

Bodo s prihodom Ibričića narasla tudi pričakovanja in cilji?
Moja narava, ki jo želim prenesti tudi na igralce, je povezana z ambicioznostjo. Potrebno je biti realen, vendar si je potrebno postaviti visoke cilje, v nasprotnem primeru ne vidim nobenega smisla. Ne obremenjujemo se z lestvico, cilj kluba je Evropa. Od igralcev pa zahtevam razmišljanje, da si vsako leto želimo več in priti bližje predvsem konkurentoma, ki sta pred nami. Mislim, da so te razlike v primerjavi z nosilcema lige čedalje manjše. Na račun dobre organizacije in odnosov lahko s svojo kakovostjo mešamo štrene. Nič ne bo narobe, če se to ne bo zgodilo, vendar od sebe, sodelavcev in igralcev zahtevam, da imamo najvišje cilje in od tega ne bomo bežali.

Kaj pa Domžalam z izjemo proračuna manjka, da bi se lahko z Mariborom in Olimpijo kosale vse do zadnjega kroga sezone?
Verjetno se odgovor skriva že v vprašanju. Bogatejši proračun in boljše pogodbe naj bi pomenile tudi kakovostnejši in boljši kader. Mislim pa, da se lahko tudi z manj denarja, a s podobno organizacijo, mladostno energijo in drugačnim stilom približamo bogatejšim klubom. Ključ se skriva v organizaciji, odnosih in načinu igranje. Ne smemo pozabiti na zunanje faktorje, privržence in medije, ki dva največja kluba postavljajo v ospredje, kar je logično in s tem nimamo težav. Morda nam v določenem trenutku celo prija, da delamo v miru in se s tihimi koraki bližamo velikanoma slovenskega nogometa.

Če se proti koncu pogovora dotaknemo še druge teme. V preteklosti ste se tudi sami aktivno dotaknili medijske sfere, saj ste podrobno spremljali evropsko prvenstvo. Kako ste takrat videli svojo vlogo?
Moram priznati, da je bilo izjemno naporno. Ne maram polovičarstva, vsakega projekta se lotim na najvišjem nivoju. Bilo je zahtevno pogledati vse tekme, analizirati in še isto noč spraviti na papir. Bil je velik izziv, že zaradi sebe, strokovnih podlag in novih rešitev, hkrati pa tudi osnova za predavanje trenerjem. Veliko sem se naučil, saj se verjetno drugače ne bi lotil analize tolikšnega števila tekem. Se pa zavedam, da je novinarski poklic zelo naporen. Po tekmi je potrebnega še veliko dela. Izkušnja je bila lepa, bi se pa v naslednjih letih temu raje izognil.

Je po tej izkušnje lažje dojemati delo sedme sile?
V nogometu smo pomembni vsi dejavniki, ne zgolj trenerji in igralci, temveč tudi navijači in novinarji. Od vseh želim predvsem spoštovanje, vsak naj svoj poklic opravlja v najboljši veri. Cenim novinarje, saj vem, koliko dela je potrebnega po tem, ko pade zavesa. Novinarji so tisti, ki sooblikujejo mnenje javnosti in delajo reklamo nogometu, ki se konec koncev igra zaradi navijačev in nogometnih navdušencev. Vsak v športu si želi čim več korektnosti, manj rumenega tiska ter več strokovnih analiz in člankov. Prav je, da se o nogometu čim več piše, saj se s tem ustvarja dodatna reklama našemu športu.

Ste eden redkih slovenskih trenerjev, ki je prisoten na družabnih omrežjih. Se tudi v tem pogledu vzgledujete po tujih strokovnjakih?
Ne gre za marketinško potezo, temveč korak s časom. Spadam med mlade trenerje, ki bodo v prihodnosti z vsem skupaj tudi rasli. Odpiramo se širši javnosti, ki te želi spremljati, s svojimi idejami pa želiš vplivati na družbo. Čeprav skrivam zasebnost, skušam svoj poklic prikazati še v kakšni drugi luči kot zgolj na terenu. Gre za strokovnost, ki jo želiš deliti z drugimi. Ljudje se poistovetijo s klubom, osebo, filozofijo, zato je dobrodošlo, da gremo v trend, ki ga narekuje družba.

Tekst: NZS
Foto: Ekipa24.si in NK Domžale