Španci so po 120 minutah finalnega obračuna proti Nizozemcem ob zadetku Andresa Inieste v podaljšku osvojili prvi naslov svetovnih prvakov. Nasledili so Italijane, ki so se v domovino vrnili po predtekmovalnih skupinah in postali osmi svetovni prvak.

Nogometaši z Iberskega polotoka so se tako postavili ob bok Brazilcem, Italijanom, Nemcem, Angležem, Francozem, Argentincem in Urugvajcem, ter se kot osma država zavihtreli na svetovni prestol. Po napačni sodniški odločitvi, ko glavni delivec pravice žoge ob posredovanju Casillasa ni dosodil oranžnim, so na drugi strani zelenice na Soccer Cityju kronali z edinim in hkrati zmagovalnim zadetkom, ki ga je v 116. minuti srečanja dosegel junak tekme, Andres Iniesta.

Športni dogodek leta oz. štirih let, na kolikor si sledijo finala najboljših na svetu, je pred televizijske zaslone zvabil milijone gledalcev, 84.490 srečnežev pa si je dvoboj trenutno najboljših reprezentanc ogledalo v živo. Sicer po rednem delu zadetkov ni bilo, je bilo pa veselje v 116. minuti toliko slajše. Mož odločitve je bil 'le' 170 cm visoki zvezni nogometaš Barcelone, Nizozemcem pa je tudi v tretje spodletelo pri zadnji oviri.

Ekipi sta se do finala srečali devetkrat, vsako moštvo je slavilo po štirikrat, enkrat pa sta se razšli brez zmagovalca. Tako se je končalo tudi rednih 90. minut finalnega obračuna 19. svetovnega prvenstva v nogometu, kjer so sicer napadalni Španci in Nizozemci prikazali nekoliko previdno igro. Nenazadnje, vložek je bil tokrat prevelik. Sicer pa so v osmo evropsko finale svetovnih prvenstev bolje krenili varovanci Vincenta del Bosqueta, ki so v svojem značilnem slogu prevzeli vajeti in nekajkrat tudi nevarno zapretili. Ramos je v peti minuti Jabulani z glavo poslal proti nizozemskim vratom, nato z volejem poizkušal še David Villa.

Sredi prvega dela so oranžni ujeli španski ritem in srečanje se je nadaljevalo v šahovskih potezah zdaj enih, kasneje drugih. Najnevarnejši pri Nizozemcih je bil Arjen Robben, ki je tudi v drugem delu zapravil izjemno priložnost za zadetek. Enako je bilo s Španci, kjer so se v nevarnih položajih pred golom menjavali Ramos, Villa in Cesc Fabregas, ki je v igro vstopil tri minute pred koncem srečanja in poživil špansko izbrano vrsto. V 109. minuti je po novem rumenem kartonu Heitinga zapustil zelenico (ob tem je glavni sodnik Webb pokazal še rekordnih 13 kartonov, kar je največ na dosedanjih finalnih tekmah – pred tem sta rekord držali Argentina in Nemčija iz leta 1986), številčno prednost pa so Španci izkoristili sedem minut kasneje.

Iniesti je na desno stran kazenskega prostora, kamor je lepo utekel nogometaš, podal Fabregas, 26-letni vezist pa je z diagonalnim strelom premagal sicer nezmotljivega Maartena Stekelenburga. Vseeno pa se je najlepša poteza tekme odvila pred Casillasovimi vrati, ko sta se v 62. minuti iz oči v oči gledala Robben in španski kapetan. Uspešnejši je bil slednji.

»Bila je težka tekma. Imam fantastične nogometaše, na katere sem izjemno ponosen,« se je po srečanju z moštvom veselil španski selektor. »Za ta uspeh smo porabili vse atome moči,« je bil iskren vezist Barcelone, ki je Španiji prinesel gol, ki je državo vpisal v zgodovino. Španci so s tem uspehom postali prva evropska reprezentanca, ki je naslov najboljšega na svetu osvojila zunaj Stare celine. »Občutka, ko postaneš svetovni prvak v nogometu, se enostavno ne da opisati. Trdo delo iz zadnjih nekaj let je bilo poplačano, zdaj bomo uživali vsak trenutek tega uspeha.«

Na drugi strani je bilo (razumljivo) čutiti precejšnje razočaranje. »Zelo smo razočarani. Tri, štiri minute do konca ... in potem izgubiš. Še vedno sem prepričan, da bi nam tudi z igralcem manj uspelo tekmo popeljati do enajstmetrovk in zmagati,« je o krutosti športa spregovoril nizozemski selektor Bert van Marwijk.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Fifa.com