V soboto se je končalo letošnje pokalno tekmovanje, ki je v tabor Interblocka prineslo precej veselja in pomembno evropsko vstopnico, obenem pa v razmislek ponudilo kar nekaj tem povezanih z našim najbolj množičnim nogometnim tekmovanjem in s slovenskim klubskim nogometom nasploh.

Maribor je očitno v zadnjih mesecih srečno prizorišče za Interblock, saj so Ljubljančani prav v Ljudskem vrtu dosegli nekaj bolj odmevnih zmag, v povratni polfinalni tekmi Pokala Hervis pa verjetno prikazali svojo najboljšo letošnjo igro. Je pa bil Maribor, kot prizorišče finalne tekme, v središču tudi zaradi praznih tribun in posledično medlega vzdušja, ki ni moglo biti primerna kulisa finalu nacionalnega pokalnega tekmovanja. Seveda problem ni v Mariboru, ki je že večkrat dokazal, da je naše najbolj nogometno mesto, čeprav žal locirano na enega od koncev Slovenije, kamor gravitira le severovzhodni del slovenskega prebivalstva. Prav tako Mariborčanom ni moč zameriti, da so usmerjeni zgolj in samo v svoj klub. Ne nazadnje so se, po bledih izkušnjah iz 90-ih, v zadnjem letu končno ogreli tudi za reprezentanco in ji s svojo podporo pomagajo v boju za svetovno vozovnico, ki se bo jeseni, tudi po njihovi zaslugi, znova razplamtel.

Prav tako je težko oporekati odločitvi o prizorišču finala, saj gre za razumljivo in zadnja leta ustaljeno prakso, da se finale igra na nacionalnem stadionu, kjer tekme igra tudi reprezentanca. Spremeniti prizorišče, potem ko se v finale ni uvrstil domači klub, bi bilo po eni strani etično sporno po drugi pa v ničemer ne bi spremenilo dejstva, da Interblock in Koper letos na tribune ne pritegneta več kot nekaj sto svojih privržencev. Ljubljanski klub je še zelo mlad in več kot očitno pritegne le mlajšo populacijo, ki pa bo že čez nekaj let velik adut Pečečnikovega kluba. Koper, ki ima daljšo in bogatejšo navijaško tradicijo, je letos na tem področju popustil, kar je bilo očitno predvsem na domačih ligaških tekmah. Torej, tudi na celjskem stadionu, ki je bil za finale alternativa mariborskemu, bi večina od 13 tisoč sedežev najverjetneje samevala.

Pri vsem skupaj je jasno, da gre za širše vprašanje, ki se tiče splošnega zanimanja za slovenski klubski nogomet, njegove kakovosti, privlačnosti in imidža. Nekaj težav si naša klubska scena deli z drugimi nogometno in tudi sicer majhnimi državami, pa tudi s slovenskimi klubskimi tekmovanji v drugih ekipnih športih. Druge težave so tipične zgolj za slovensko nogometno sceno, naprimer večletni mrk nekdaj največjega slovenskega kluba, ljubljanske Olimpije. Nekaterih pozitivnih dejavnikov iz polpretekle zgodovine, naprimer poceni nogometnih šampionov, ki so bežali z vojnih območij bivših jugoslovanskih republik, ne bo nikdar več. Drugi pozitivni premiki, kot so naprimer novi, udobni stadioni z razsvetljavo so, na srečo, realnost bližnje prihodnosti. Za vse ostalo pa ni čarobnih paličic. Povezano bo moralo biti s podrobnimi analizami odgovornih, dolgoročnimi načrti in vztrajno in kakovostno izvedbo.

Tekst: NZS/US
Foto: NZS