Evropsko prvenstvo bo vrhunec prihodnjega leta. Z Radenkom Mijatovićem, predsednikom Nogometne zveze Slovenije, smo se ob koncu leta 2023 pogovarjali o uspehu članske izbrane vrste, dotaknili pa smo se tudi ostalih tematik in izzivov, s katerimi se srečuje slovenski nogomet.

Začniva na zelenici po koncu zadnje kvalifikacijske tekme. Filmsko korakanje, na eni strani selektor Matjaž Kek, na drugi pa vi. In potem objem. Kaj vse je bilo v tem objemu?

Nogomet je strast. Uspel nam je izjemen rezultat. Uvrstitev na evropsko prvenstvo, kar je bil naš cilj, je bil dosežen. To je bilo bistvo najinega objema.  

K temu objemu se bova vrnila še kasneje. Letošnji november je bil za vas res poseben. Slovenija se je uvrstila na evropsko prvenstvo, praznovali ste 60. rojstni dan, dobili ste vnukinjo. 

Vse se je zgodilo v petih dneh, 16., 20. in 21. novembra. Vnukinja je prišla na svet takoj po uvrstitvi na prvenstvo, ime ji je Nika. Res se mi je zgodilo veliko lepih stvari v dokaj kratkem času. 

Do zdaj je bil vaš najlepši nogometni trenutek proslavljanje velike zmage nad Rusijo leta 2009, ko se je Slovenija zadnjič uvrstila na veliko tekmovanje. To se je zdaj spremenilo, kajne?

Vsi dogodki, povezani z našimi uvrstitvami na velika tekmovanja ali uvrstitvami naših klubov v skupinski del evropskih tekmovanj, so nekaj posebnega. Je pa ta najbolj svež in bo najbolj globoko zapisan. 

Vsi vemo, kje smo bili ob najpomembnejših tekmah. Če se morda na kratko vrneva v leto 1999, ko se je Slovenija po zmagi v Ukrajini prvič uvrstila na veliko tekmovanje. Kje ste bili takrat vi?

Tisto tekmo sem spremljal doma. Vse domače tekme sem gledal na stadionu za Bežigradom. Še dolgo smo podoživljali ta neverjeten dogodek. Da se je Slovenija, ki je bila takrat palček v evropskem nogometu, v tako kratkem času po osamosvojitvi uvrstila na veliko tekmovanje. Takrat je bilo to še težje kot danes. Vzdušje je bilo res izjemno. 

Po tekmi ste dejali, da ni velikega veselja brez velikega trpljenja. Kdaj ste na svoji sedem let dolgi poti, odkar ste postali predsednik NZS, najbolj trpeli, obupavali? 

Obupal nisem v nobenem trenutku. Najbolj pa sem trpel oziroma največ grenkobe sem občutil na gostovanju na Finskem. Po zmagah nad Kazahstanom in San Marinom smo vedeli, da je gostovanje na Finskem zelo pomembno za uvrstitev na prvenstvo. Tam se nam ni izšlo. Nismo igrali dobro, nismo imeli niti sreče. Dvakrat smo zadeli vratnico, imeli smo številne priložnosti. Finci so iz dveh strelov dvakrat zadeli. Trpel sem tudi na domači tekmi s Finsko in nato s Severno Irsko. Vedel sem, da se nam bo, če na teh dveh tekmah ne bomo odigrali tako, kot znamo, uvrstitev na veliko tekmovanje znova izmuznila. Na zadnji tekmi s Kazahstanom pa sem imel glede na kakovost naše ekipe ves čas občutek, da ne moremo izgubiti. 

Se morda zdaj lahko vrneva v lansko poletje? Po tekmi s Srbijo v Ligi narodov se je zdelo, da tej reprezentanci ne more pomagati nihče več. Navijači so obupali, zdelo se je, da je obupal tudi Kek. Vi pa se niste predali, vztrajali ste na začrtani poti, Keku stali ob strani in verjetno tudi zato prejeli objem, omenjen na začetku intervjuja.

Tekma s Srbijo je bila zelo specifična. V prvih 15 minutah smo naredili toliko individualnih napak, kot jih nismo v dveh letih skupaj. Srbi jih v prvem polčasu niti niso izkoristili. Ko smo nekako uravnotežili stanje na igrišču, ko smo po protinapadu celo izenačili, se mi je zdelo, da smo stanje umirili. V drugi polčas pa smo nato znova krenili povsem anemično in resnično je bilo težko gledati reprezentanco na igrišču. Imel sem občutek, da bi lahko Srbi zadeli iz vsakega napada. Takoj po vrnitvi v Slovenijo smo se pogovorili. Takoj po pristanku se je vodstvo zveze pogovorilo z igralci. Rekli smo si, ali želimo s to generacijo narediti rezultat ali ne. Moram reči, da so igralci dobro sprejeli ta pogovor. Ob tem pa se je okrepila tudi strokovna ekipa. Prišel je Boštjan Cesar. Ekipa se je povezala in naslednji dve tekmi odigrala zelo dobro. Sploh prvi polčas na Norveškem je bil izjemen. Igrali smo kot Brazilci. Sledil je remi s Srbijo, pa čeprav smo izgubljali z 2:0. Pa zmaga nad Švedsko. Vse to je utrdilo to reprezentanco. Vedno se mora nekaj zgoditi, da se zavemo, kaj si želimo in kako lahko do tega pridemo. 

Kakšen je bil potem vajin odnos z Matjažem Kekom? Nogometna javnost si je želela njegovega povratka, a sprva rezultatov, kot rečeno, ni bilo.

Z Matjažem sva se ob njegovem prihodu hitro pogovorila glede pogojev za ponovno vodenje reprezentance. V vmesnem obdobju je imel kar nekaj ponudb klubov, ki so si ga želeli na trenerskem stolčku. Matjaž je imel veliko željo po uspehu. Moje razmišljanje v nogometu je podobno kot na poslovnem področju. Pogoste menjave in spremembe ne prinesejo rezultatov. Sploh ne pri reprezentanci, kot je Slovenija, ki spada med manjše nogometne nacije. Uspeh lahko pride le z dobro generacijo, ki deluje povezano, predvsem pa s kontinuiteto dela, ne pa z nenehnimi menjavami, posebej v strokovnem delu. Zastavili smo si neki srednjeročni načrt, približno šest let, in moram reči, da nam je to tudi uspelo. Ampak to je bilo mogoče zato, ker je bilo med nami medsebojno spoštovanje in zaupanje. Ključ pa so igralci, ki so to filozofijo sprejeli in ji sledili. Nikoli nisem nehal zaupati Matjažu, verjel sem, da mu bo uspelo. 

Če počasi zaključiva s člansko reprezentanco, ampak obrneva še pogled proti Nemčiji. Slovenija bo imela tri izjemne tekmece, Srbijo celo v Münchnu, na dan državnosti pa bo igrala z Anglijo na tekmi, ki jo bo spremljal ves svet. 

Ko greš na žreb, si ne želiš takšnih tekmecev. Želiš si na papirju lažjih tekmecev, ker misliš, da lahko proti njim narediš več. Tekme pa so res atraktivne, ob tem pa so tudi prizorišča nekaj posebnega. Vsi trije stadioni so blizu Slovenije, tako da bo to magnet tudi za slovenske navijače. Kot sem rekel takoj po žrebu, nisem si želel te skupine, ampak zdaj nekaj dni kasneje pa jo sprejemam kot zelo zanimivo. Ne glede na tekmece pa lahko rečem, da ta generacija še ni rekla zadnje besede. Gremo tekmovat in kar bo, bo. Če omenim samo tekmo s Srbijo. Stadion v Münchnu je nekaj posebnega. In na tribunah prostora za skoraj 70 tisoč navijačev. To bo spektakel. Srbija je lahko na določeni tekmi odlična, lahko pa ji tudi ne gre. Pustimo se presenetiti, predali se ne bomo, verjamem, da bomo videti povsem drugače kot na prej omenjeni tekmi v Beogradu. Kako bo na igrišču, pa bomo videli. 

Leto je bilo uspešno tudi za ostale reprezentance. Izstopala je reprezentanca do 17 let, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo, tam pa dosegla tudi prvo slovensko zmago. Reprezentanca do 21 let je zmagala trikrat, selekcija do 19 let pa se je uvrstila v elitni del kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Dober trenutek ali posledica česa drugega?

To je plod dela oziroma pristopa, ki smo ga ubrali pri delu z mladimi reprezentancami. Dostikrat so nas kritizirali, da te reprezentance vodijo mladi in neuveljavljeni trenerji. A mi govorimo o nekdanjih reprezentantih, ki so odigrali številne zahtevne tekme, ob tem pa imajo tudi zmagovalni pristop. To delo je usklajeno in nadzirano, za vse skupaj pa skrbi direktor reprezentanc Miran Pavlin. Tak način dela in tudi delo po klubih, ki vzgajajo te mlade igralce, prinaša rezultate. Čeprav pogosto slišimo, da se z mladimi v Sloveniji dela slabo, pa se s tem ne strinjam. Imamo vse več igralcev, ki so zanimivi največjim evropskim klubom, tako da se ne morem strinjati s kritikami nekaterih. 

In morda s tem preidiva h klubskemu nogometu. Ker sva ravno pri mladih igralcih, po študiji švicarskega nogometnega observatorija CIES je Prva liga Telemach najmlajša liga na svetu. Kako si razlagate ta podatek, kot obrat v pravo smer?

Mislim, da je to prava smer. Politika ali usmeritev kupovanja povprečnih ali podpovprečnih igralcev iz tujine po mojem mnenju ni prava pot oziroma ni pravi poslovni model za slovenske klube. Ta mladost lige je namreč tudi eden od razlogov, da so naše reprezentance tako uspešne v zadnjem obdobju. Tudi za klube je poslovni model, ki temelji na ustvarjanju igralcev, ki se jim pomaga priti do določene stopnje in odhoda v tujino, dober. To jim lahko ob ostalih prejemkih pomaga pri lažjem delovanju. Počasi se ta model uveljavlja in mislim, da bo v prihodnosti dal še boljše rezultate. 

Kakšna je pri tem vloga zveze? Od letošnje sezone morajo klubi v Prvi ligi Telemach pri sestavi začetne enajsterice izpolnjevati pogoj, da je v njej najmanj en igralec, ki ima pravico nastopa za slovensko reprezentanco do 21 let. Ob tem pa mora biti v ekipi najmanj osem doma vzgojenih igralcev. Kar nekaj zapletov je bilo, tudi anomalij, kakšne so prve ocene teh ukrepov?

Usmeritev naše zveze je vedno, da klube spodbuja, da v začetne enajsterice uvrstijo čim več mladih igralcev. Govorimo za klube prve, druge in tudi tretje lige. S spremembami v ustroju mladinskih lig smo želeli fantom, ki vstopajo v članski nogomet, olajšati ta prehod. Da bi igrali več, da ostanejo v nogometu. Imeli smo različne spodbude za to. Nekaj klubov, ki so zdaj padli na nižjo raven, teh sredstev ni izkoriščalo. Čeprav niso bila majhna. Igrali so s tujimi igralci in izpadli iz lige. S tem pravilom smo poizkušali delno obvezati klube, da dajo vsaj enega mladega igralca v prvo enajsterico. Iskali smo način, kako doseči, da ta obveza ni preveč omejujoča, da ohranimo njihovo konkurenčnost. Nobeno pravilo pa ni idealno. Tudi če klubi ne bodo spremenili svojega poslovnega modela, to kar sva govorila prej, zveza ne more ukazati klubom, naj mladi igralci igrajo več. Vidimo, da nekateri pravila malce izigravajo, ampak s tem v prvi vrsti škodujejo samim sebi, s tem pa tudi slovenskemu nogometu. 

V tej sezoni je vstopil v veljavo tudi spremenjen sistem mladinskih tekmovanj. Mladinska liga se po novem igra samostojno, ligi U17 in U15 pa skupaj. Kakšne so prve ocene?

Prezgodaj je govoriti o ocenah, ampak pri prvi slovenski mladinski ligi je napredek že viden. Liga je izjemno konkurenčna in zanimiva, eno tekmo na krog imamo tudi v televizijskem prenosu. Kar zadeva kadetsko in U15 ligo, pa bomo videli, če je smiselno, da se igrata skupaj. Počakajmo, da vidimo, kako bo vse delovalo v praksi, in na podlagi ocen bomo potem potegnili ustrezne odločitve. Spremenili smo tudi format pokalnega tekmovanja, in kot vidimo, je bila to dobra poteza. Nič ne naredimo kar tako. Vse naredimo na podlagi analiz in pogovorov z deležniki v slovenskem nogometu. Vsake toliko časa kakšen trener reče, da njega ni pa nihče nič vprašal. Seveda ne moremo vprašati vsakega posebej, vprašamo pa njihove predstavnike, ki sodelujejo v določenih strateških projektih. In moram reči, da smo na pravi poti.

Tu pridemo tudi do strateškega projekta Nogometne zveze Slovenije »Razvoj klubov – program sofinanciranja trenerjev mlajših ekip«. Za kaj gre pri projektu, ki ga je NZS prepoznala kot enega ključnih za razvoj slovenskega nogometa?

Ključno je, da v določeni starosti z mladimi nogometaši delajo dobri trenerji. Pri klubih pa mnogokrat vidimo, da za te selekcije angažirajo trenerje, ki jih lahko plačajo manj. S tem pa premalo razmišljajo o tem, kaj potrebujejo jutri. Zveza se je zato odločila, da bi sofinancirali trenerje v mlajših kategorijah, torej v obdobju, ko je razvoj igralca najpomembnejši. Vse, kar ustvarimo v nogometu, želimo s pomočjo različnih projektov vrniti nogometu. Zato smo začeli ta projekt, pilotno sodelujemo z desetimi klubi, v sezoni 2024/25 pa bomo dodali še 20 klubov. Ti trenerji bodo tri leta sodelovali z inštruktorji NZS.

Klubom torej pomagate z različnimi projekti, pa se vseeno ne morem znebiti občutka, da ta pomoč ob prvi težavi na relaciji NZS in določen klub zbledi, na površje, tudi v medije in na družbena omrežja, pa pridejo težave. Kakšne so vaše izkušnje z odgovornimi v klubih?

Za lastno slabo delo je po navadi kriv nekdo drug. NZS je za marsikoga, ki v določenem okolju dela slabo, odličen izgovor, da je vse narobe, ker NZS ne dela dobro. Težava je, da v nekatere klube prihajajo ljudje brez nogometnega znanja in izkušenj. Dobesedno padejo notri in želijo celoten sistem spremeniti na glavo. Te svoje ideje velikokrat izlijejo na družbena omrežja, pa čeprav nimajo veze z nogometnim ustrojem. Ne razumejo nogometne logistike. Taki ljudje škodujejo javni podobi nogometa. A tu takoj dodam, da sem vesel, da v slovenskem nogometu dela ogromno število takšnih, ki imajo radi ta šport. Svojega dela ne predstavljajo na družbenih omrežjih, ampak delajo za dobrobit našega športa z vsem srcem. V nogometu je ogromno prostovoljcev, ki imajo radi ta šport. Takih je veliko več, a se ne pojavljajo na teh platformah. NZS ne more reševati težav posameznega kluba. Ustanovitev in delovanje kluba, stroškovni sistem, vse to je v domeni kluba oziroma tistih, ki ga vodijo. NZS lahko pomaga z vzvodi, o katerih sva govorila prej. 

Ko ste pred sedmimi leti postali predsednik ste dejali, da nameravate klubom nameniti več veljave in da morajo biti soudeleženi pri odločanju. Se vam zdi, da ste bili pri tem uspešni?

Veliko smo delali na tem, vendar morajo to ocenjevati drugi. Če pa primerjam stanje pred in po mojem prihodu, lahko odgovorim pritrdilno. A to mora oceniti nekdo drug, težko sam ocenjujem svoje delo. 

Klubi so zibelka vsakega športa. Po letu premora je imela Slovenija znova predstavnika v skupinskem delu enega od treh evropskih tekmovanj. Evropa je konkurenčna, zdi pa se, da razlike vseeno ostajajo.

Moram reči, da so se naši klubi začeli uvrščati v vsaj eno od treh evropskih lig. Razen tistega uspeha Maribora leta 1999 tega dolgo nismo imeli. Maribor je bil nato znova zelo uspešen, dvakrat je nastopal tudi v skupinskem delu Lige prvakov, kar je izjemen uspeh. V Konferenčni ligi je igrala tudi Mura in letos Olimpija. Razlike med klubi so in bodo obstajale, ampak slovenski nogomet se najboljšim vseeno lahko približa. Kdo bi si mislil, da lahko Mura premaga Tottenham, da Maribor lahko tako enostavno igra z nemškim predstavnikom ali premaga španskega in francoskega predstavnika v odločilni tekmi za napredovanje. Torej se to dogaja. Tako, da slovenski klubski nogomet ni tako slab, kot ga želi prikazati velika skupina »strokovnjakov«. Še posebej, če začnemo primerjati sredstva, s katerimi razpolagajo slovenski klubi v primerjavi s tujimi. To so ogromne razlike, ki pa se jih na igrišču velikokrat ne vidi. Pred kratkim sem bil delegat na tekmi Young Boys ? Crvena zvezda. Švicarji imajo proračun med 70 in 100 milijonov evrov. Pa ne gre za veliko mesto. To so ogromne razlike, ampak vseeno lahko tekmujemo z njimi. 

Pravite, da ligaški nogomet napreduje, pa nam lahko poveste, kje je viden napredek? V lanskem intervjuju ste dejali, da Prva liga Telemach potrebuje nov zagon, sveže ideje, in čeprav je oddaja Pod prečko v nogometni javnosti dobro sprejeta, vseeno to verjetno ni dovolj?

Tukaj bi najprej omenil organizacijo klubov. Imeti morajo različne ekipe, ki s skupnim delom dvignejo raven organizacije v klubu. Pomembno je, da pri medijih vlada pozitivno vzdušje v povezavi z nogometom. Zdi se mi, da vsi veliko raje poudarjajo negativne stvari. Če pa se na primer poudari pozitivno vzdušje, kot v zadnjem obdobju pri reprezentanci, to zelo pomaga pri boljši splošni podobi. Seveda pa moramo tudi mi najti segmente pomoči, ki bodo najbolj pomagali klubom. Veliko je še odprtih vprašanj. Tudi kako na primer, glede na to, da je vseh pet tekem v živo na televiziji, privabiti navijače na stadion. To so res dogodki. Ko hodim po Evropi, so tekme bolj ali manj razprodane. Tu nas čaka še nekaj dela.   

Kako pa je z ženskim nogometom? Slovenija je letos nastopala v Ligi narodov, pred začetkom pa je bilo kar burno obdobje in zahteva reprezentantk, da se zamenja selektor. So bila dekleta v preteklosti prevečkrat preslišana, kako tudi njim dati mesto, ki si ga zaslužijo?

Moram reči, da je ženski nogomet, tu mislim predvsem na reprezentančnega, zelo napredoval. Vse tri selekcije, še posebej članska. Drugačna pa je zgodba pri klubskem nogometu. Ta še ni na stopnji, na kateri želimo, da bi bil. Imamo premalo klubov in premajhno bazo. Na spor znotraj reprezentance je vplivalo veliko dejavnikov. Neodvisna komisija je skozi pogovore preverila stanje, ki je takrat vladalo v reprezentanci. Ugotovila je, da so bila nesoglasja, nesporazumi in različni pogledi, vendar nič drastičnega. Ko pride do porušenega zaupanja, pa je treba nekaj spremeniti. Spremenili smo strokovno ekipo. Dekleta napredujejo, igrajo v dobrih klubih, tega pred leti ni bilo. Razmere v reprezentanci se izboljšujejo. NZS za ženski nogomet prejme okoli 800 tisoč evrov, vanj pa vloži več kot 1,5 milijona. Proračun je sicer omejen, ampak razmere za delo v ženskem nogometu se izboljšujejo.  

Kaj pa futsal reprezentanca?

Moška reprezentanca je postala stalnica na evropskih prvenstvih. Reprezentanca do 19 let je sodelovala na evropskem prvenstvu, na katerem je v polfinalu izgubila z velesilo Portugalsko. Tekma je bila zelo lepa, rezultat pa je bil 3:2. Tudi v drugem krogu kvalifikacij za zaključni turnir Lige prvakov je Dobovec proti Benfici izgubil v zadnji minuti. To pomeni, da smo v futsalu dobri. 

Kakšno je finančno stanje? NZS je v letu 2021 ustvarila rekordne prihodke, kako je bilo lani? Finančna injekcija z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo bo zagotovo dobrodošla.

Tudi v prihodnjem letu bo proračun med 19 in 20 milijonov evrov. Počakajmo še na zadnje stroške in prihodke. NZS deluje v smeri uravnoteženega proračuna, to pomeni, da kar ustvarimo, vrnemo v nogomet. Pokrivamo programe, ki jih s temi prihodki lahko. Slika o teh 20 milijonih je malce zamegljena, saj so v to številko vštete tudi medijske pravice za Prvo ligo Telemach, ki se jih v celoti razdeli med prvoligaše. Tu so še različne nagrade za evropske uspehe klubov ter infrastrukturna sredstva projekta HatTrick, ki pridejo in gredo klubom oziroma občinam za obnovo igrišč. Trudimo se, da stroškovno ostajamo v okviru tega, kar lahko ustvarimo. Je pa zaradi povečanja stroškov to vedno težje. Bodo pa sredstva, ki smo jih dobili z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo, prispevala k stabilnosti zveze v srednjeročnem obdobju. 

Omenili ste infrastrukturo. Začel se je nov infrastrukturni projekt, eden največjih do zdaj, s katerim boste do leta 2028 pospešeno razvijali nogometno infrastrukturo, in sicer v partnerstvu z lastniki in upravljalci nogometnih objektov ter sodelovanjem klubov in države.

NZS je edina športna zveza, ki sofinancira nogometno infrastrukturo, ki je večinoma v lasti občin, redko v lasti klubov. Zato smo se odločili, da evropska sredstva porabimo za dvig kategorije nekaterih stadionov. Obnovil se je stadion v Murski Soboti, nekaj bo posegov na stadionu v Celju, tudi v Domžalah. Delajo se nova igrišča v Radomljah. NZS bo iz programa HatTrick investirala devet milijonov, kar je res veliko. Gre za objekte, ki so namenjenim klubom, športu in mladim. Le nove igralne površine vabijo mlade, ki potrebujejo dobre razmere za delo.

Kako pa je s sodniki? Prihaja evropsko prvenstvo, pričakujete koga od naših sodnikov tam, ste zadovoljni z njihovim delom doma in v Evropi?

Vedno pravim, da je slovensko sojenje zelo dobro. Napake so bile in bodo. Ampak ključno je, da so napake nenamerne. Slovenski sodniki so v zadnjem obdobju redno na največjih tekmovanjih in pričakujem slovensko ekipo tudi na prihajajočem prvenstvu. Velikokrat me predstavniki ostalih zvez sprašujejo, kako je mogoče, da ima Slovenija toliko dobrih sodnikov. Tako majhna država in tako kakovostna. S sodniki se pri nas res dobro dela. V Sloveniji smo uvedli tudi VAR, kar ni poceni. Vse zaradi tega, da minimiziramo napake. Ampak vedno se bo zgodilo nekaj, kar bo burilo duhove.  

Kakšne so vaše želje za prihajajoče leto?

Na poslovnem področju lahko rečem, da skupina, v kateri delujem, dela dobro, ampak upam, da se bodo gospodarske razmere nekoliko izboljšale in se bo začutila osvežitev na trgu, saj se čuti določena recesija. Zase osebno si želim predvsem zdravja. Kar zadeva šport, nogomet, pa si želim, da se bo reprezentanca dobro pripravila in dobro nastopila na evropskem prvenstvu in v Ligi narodov. Ostalim mladim reprezentancam želim, da se vsaj ena uvrsti na veliko tekmovanje. Ženskim ekipam pa prav tako želim uspešne kvalifikacije za naslednje veliko tekmovanje. Želja je veliko, ampak bodimo skromni. 

Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Avtor: AB
Foto: M24.si