Bil je prijeten, rahlo oblačen, petkov poletni večer. Klasični avgustovski začetek vikenda, ko se v zraku čuti želja po dobri družbi in sproščenost ob zaključku najtoplejšega letnega časa.  Toda v manjšem kraju, nekje na robu Slovenije, se je več kot očitno moralo nekaj nenavadnega zgoditi. Domači lokali so samevali, ceste so bile popolnoma prazne, skorajda nikjer ni bilo moč srečati žive duše. Tudi okoliške hiše niso dajale znakov življenja, kar je še dodatno začinilo strašljiv prizor, ob enem pa vzbudilo prav posebno radovednost. »Le kaj se tukaj dogaja?« Šele zaskrbljujoč pogled proti temnemu nebu je ponujal žarek upanja, z lučjo razsvetljenega tam nekje, v daljavi. In res, sij je postajal vse močnejši, ob ozki cesti prvi parkirani avtomobili, kasneje nepopisna gneča. Pod reflektorji se je bleščala imenitna zelenica, obdana s polno tribuno nekaj sto navijačev. Ostali so se gnetli v stoječi množici ob robu igrišča, drugi so svoje ljubljence spremljali kar s ceste. Na igrišču gospod v črnem, Darko Čeferin, in dvaindvajseterica borbenih mladeničev, ki je plesala po notah glasnih navijačev.

Ne, to ni bil prvoligaški derbi. To je bil nogometni praznik v majhni občini z nekaj več kot tisoč prebivalci, kjer sta v enem izmed uvodnih krogov moči merila novinca v drugi ligi, domači Zavrč in Krka. Navadna drugoligaška tekma, oplemenitena s številnimi zadetki, je v omenjenem primeru pripadla gostom, ki so konkurenco prestrašili s serijo izjemnih rezultatov v uvodu letošnje sezone. Krka, okrepljena s prvoligaško preizkušenimi nogometaši,  je namreč silovito krenila v prvenstvo s petimi zaporednimi zmagami in osmimi krogi brez poraza. Z vrha jo je šele v 11. krogu izrinil prav Zavrč, v povratnem obračunu na novomeškem Portovalu. Obe srečanji novincev v ligi sta se kasneje izkazali za prava drugoligaška derbija, saj je Zavrč ob tradicionalnih petkovih domačih veselicah osvojil naziv jesenskega prvaka, medtem ko so Novomeščani v zaključku nekoliko popustili in drugo mesto prepustili Dobu.

Pisal se je zadnji krog v letošnjem koledarskem letu, ko je bilo v hladnem, skorajda zimskem večeru, na sporedu srečanje med Radomljami in Dobom. Če ste se odpravljali na klasični lokalni derbi v Radomlje, ste bili verjetno presenečeni nad osamljenim stadionom, ki v nobenem primeru ni dajal slutiti na pomembno nogometno tekmo. »Mogoče pa je domačin Dob,« je marsikdo naivno razmišljal ob iskanju prizorišča omenjenega obračuna in zaman obiskal še sosednjo vas v ljubljanski kotlini. Rešitev se je skrivala le streljaj stran, na mestnem stadionu v Domžalah, v žarišču ponosno stoječih žarometov. Več kot sedemsto gledalcev je lahko videlo zanimivo predstavo, kjer so favorizirani gostje potrdili sloves najboljšega na vasi in si dokončno postlali izhodišče, ki bo omogočalo napad iz ozadja v nadaljevanju sezone. Radomlje so po solidnem lanskem vtisu tokrat malce manj ambiciozne, saj jim gibanje po repu razpredelnice ne vzbuja prevelikih apetitov med zimskim premorom.

Zanimivo kuliso je ponujalo tudi največje slovensko drugoligaško mesto. Šampion je namreč goste postregel kar na stadionu s kapaciteto 13.400 sedežev. Arena Petrol je s svojo postavnostjo številnim nasprotnikom dvigovala motivacijo in domačemu Šampionu prepogosto odnašala točke. Ob nekaj dodatno ponesrečenih gostovanjih je šesto mesto prvenstvene lestvice nekoliko manj od pričakovanj pred sezono, razmeroma velik zaostanek za vodilno trojico pa verjetno pomeni zasidrano mesto v zlati sredini. Tik pred njimi so se postavili nogometaši Šenčurja, ki so Celjane premagali v 4. krogu prav na slovitem stadionu. Uvodne tekme so se namreč še odvijale po okusu enega izmed favoritov prvenstva, ki pa je v drugi polovici jesenskega dela nerazumljivo popustil in si nabral velik točkovni manjko v primerjavi z ubežniki. Šest zaporednih porazov na zadnjih sedmih tekmah zahteva temeljito analizo v odmoru, ki pa sama po sebi ne bi smela zadoščati za konkurenčnost na samem vrhu.

Tik pod vrh so se s stopnjevanjem fome zasluženo prebili v Šmartnem. Zvesti navijači so solidne predstave svojega moštva nagrajevali s hvale vrednim obiskom, ki je kar nekajkrat krepko presegel številko 500. Dve krajši rezultatski krizi sta razblinili sanje o enakovrednem boju v ospredju. V dobrem vzdušju ob Paki je v edinem dvoboju nekdanjih prvoligašev med drugoligaši nekoliko presenetljivo do točke prišla Bela krajina. To so bili drugi časi za Črnomaljce, saj so v letošnjem uvodnem delu komajda branili mesta nad tistimi najbolj ogroženimi. Na nehvaležnem položaju sta namreč Krško in Dravinja, ki je v tem času doživela kar enajst porazov na petnajstih tekmah. Dobravčani so drago ceno uspešnega četrtfinalnega pokalnega dosežka plačali s skromnimi osmimi točkami in vse pogostejšim analiziranjem tretjeligaške konkurence. V Krškem še ni tako kritično. Zaostanek za prijetnejšimi mesti ni velik, je pa grenak občutek skromnega predzadnjega mesta dovolj za trezen razmislek, kaj je botrovalo tako velikemu razkoraku med cilji in dejansko uspešnostjo.

Polni stadioni, večerni termini, kakovostni nogometaši in pretresljivimi razpleti predstavljajo odlično zaledje najelitnejšemu domačemu tekmovanju. Čeprav se izraz »Druga liga« v vsakodnevni rabi sliši nekoliko slabšalno, drugorazredno, tega nikakor ne moremo dejati za dogajanje v uvodnem delu sezone. Vseeno pa moramo priznati, da je tudi to Druga liga. Z veliko začetnico.

Tekst: Matic Kodrič