Ko se na sredini sezone upokoji slovenski nogometaš, pravzaprav tako rekoč čez noč, se redko zgodi, da ga na intervjuje vabijo vsi pomembnejši slovenski mediji, pa naj bodo to televizijske postaje, radii, časopisi ali spletni portali. Res poseben dosežek za nogometaša, ki je vso kariero brcal žogo v slovenski nogometni ligi, dejansko zamenjal le dva kluba in ne nazadnje tudi v članski reprezentanci zaigral zgolj dvakrat.
Mitja »Rulo« Viler. Prvoligaški nogometaš od 21. maja 2005 do 8. novembra 2021. Šestnajst let in 411 tekem v 1. SNL, s čimer je peti na večni lestvici in le eden od osmih igralcev z več kot 400 nastopi. K temu je dodal še 63 članskih nastopov v pokalu in nižjih ligah ter kar 68 tekem v Evropi, vse s slovenskima kluboma.
Začel in končal je člansko kariero v Kopru, a vmes v dobrem desetletju postal legenda Maribora. S skupno osmimi naslovi državnega prvaka Slovenije je sorekorder z dolgoletnima soigralcema. Aleksander Rajčević in Marcos Tavares se na zelenici še borita za rekordni deveti naslov, prvi znova v dresu Kopra, drugi še vedno za Maribor. Viler je bil prvič prvak z domačim Koprom, nato sedemkrat z Mariborom, pri tem pa je sodeloval pri neverjetnem nizu petih zaporednih zmagoslavij enega kluba v slovenskem prvenstvu.
Dan po maturantski koračnici je kot 18-letnik debitiral v 1. SNL, 21. maja 2005 ga je Borut Jarc postavil v začetno postavo Kopra na tekmi 30. kroga proti Beli Krajini (1:0). Takrat še mladi vezist je odigral celotno tekmo, enako tudi v preostalih dveh krogih. Med kratko posojo pod dvojno registracijo pri Jadran Dekanih v tretji ligi ga je Alen Ščulac postavil na levi bok v obrambi, kjer je zablestel. Zatem je postal nosilec igre pri Koprčanih, ki so pod taktirko Mirana Pavlina v sezoni 2009/10 pripravili presenečenje in osvojili prvi ter za zdaj edini državni naslov.
Sledil je sestanek z Zlatkom Zahovićem in v paketu skupaj s prijateljem Rajčevićem se je iz Bonifike preselil v Ljudski vrt, kjer se je zgradil evropsko uspešni Maribor. Steber ekipe, ki je trikrat zaigrala v skupinskem delu Evropske lige, enkrat v njej tudi prezimila, dvakrat pa igrala v Ligi prvakov, je bil ravno Mitja Viler.
Ravno preboj v Ligo prvakov 2017/18 je v ospredje kot moža odločitve potisnil levega bočnega branilca. Izmed 23 golov v članski karieri je najpomembnejšega dosegel 22. avgusta 2017 v Ljudskem vrtu. Maribor je na povratni tekmi, ki je odločala o uvrstitvi v skupinski del Lige prvakov, gostil Hapoel Beršebo. Po porazu v Izraelu z 1:2 so slovenski prvaki potrebovali zmago, za katero je poskrbel prav Viler. V 15. minuti je z levico znotraj 16-metrskega prostora žogo spektakularno poslal v desni zgornji kot vrat Guya Haimova. Edini gol tekme in Maribor se je tretjič uvrstil v elitno evropsko klubsko tekmovanje.
»Ma, super! Glej, ne zavedam se, majke mi! Mislim, da je bilo rutinsko, odigrali smo top tekmo,« je zgovorni Primorec odkrito dejal v TV-kamero po zadnjem sodnikovem žvižgu. Najpomembnejši gol kariere? »Ja, ja, zagotovo je bil. Glej, niti se ne zavedam, udaril sem, dobil sem karton na začetku, malo sem se ustrašil, potem pa sem dosegel gol.«
Sproščeni govor brez nogometnih floskul je bila lastnost, zaradi katere so ga spoštovali tako navijači kot novinarji, ki smo v lovu za izjave vedno lahko računali, da bo Viler povedal nekaj uporabnega, odkritega in privlačnega.
Kljub trdno zasidranemu položaju na levem boku Maribora in vidnih igrah v Evropi je Viler le dvakrat zaigral za člansko reprezentanco Slovenije. Septembra 2017 v okviru kvalifikacij za SP proti Slovaški (0:1) in Litvi (4:0). »Zame je bil to vrhunec kariere. Najbolj sem bil ponosen, ko sem igral za Slovenijo. Bil sem član reprezentanc od U-14. Bil sem na sedmih reprezentančnih zborih in šele na zadnjem sem dočakal priložnost, in to po sedmih letih, tako da sem se načakal,« se s ponosom svoje reprezentančne izkušnje spominja zdaj 35-letni Primorec.
Lansko zimo se je poslovil od Maribora. Ob koronavirusni prekinitvi in umiritvi življenja je začel tuhtati o nadaljnjih korakih in se odločil za vrnitev domov v Koper. Ob slovesu se je NK Maribor zavezal, da vsaj do leta 2030 ne bo uporabljal njegove številke 28. Viler je za vijoličaste odigral 357 tekem v vseh tekmovanjih, s čimer je četrti na klubski večni lestvici.
Kot bočni branilec v vodilnem slovenskem klubu je bil v napadu nevaren zaradi svojih prodorov, tipičnega preigravanja in zlasti tako cenjene zadnje podaje. Ne nazadnje je na omenjenih 411 tekmah v Prvi ligi 12 golom dodal vsaj 66 podaj. Najuspešnejša je bila zanj sezona 2013/14, ko je prispeval točno 10 natančnih podaj za zadetke soigralcev. Če bi se asistence pred desetletjem in več še bolj vestno beležile, bi bržkone s podajami tudi presegel število rumenih kartonov (69), ki si jih je nabral na slovenskih zelenicah. Veliko o tem pove tudi podatek, da je bil tudi na zadnji tekmi kariere, ki jo je odigral 23. septembra na srečanju med Koprom in Aluminijem (1:3), podajalec za edini gol svojega moštva.
Pri Kopru je bil letos ob napovedanem slovesu in poslovilni sezoni zunaj igralske rotacije, a da pri tem ni nobene zamere, dokazuje, da »Rulo« (vzdevek, podedovan od očeta, ki po primorsko pomeni valjar za utrjevanje igrišča) ostaja pri FC Koper kot predstavnik za stike z javnostmi.
»Že ko sem bil v srednji šoli, sem si želel postati športni komentator, a sem kasneje kot nogometaš videl, da je novinarsko delo precej nehvaležno. Vseeno mislim, da lahko na funkciji, ki jo imam zdaj, največ naredim. Ne vidim se v trenerstvu, kakšnih direktorskih vlogah, ampak na področju odnosov z javnostmi, medijev. Imam veliko idej, zanima me npr. podkast. Na tem področju je v slovenski Prvi ligi še veliko rezerv,« zgovorni Mitja napoveduje, da se bo zaradi njega o Kopru in Prvi ligi še veliko slišalo.
Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Tekst: Toni Gruden
Foto: M24.si
