Vid Belec je eden tistih športnikov, ki je že v mladosti vedel, da bo njegovo življenje aktivno. Sprva je želel postati tenisač, a so ga premamile zelenice in okroglo usnje, ki mu je zvest še danes.

S šestnajstimi je odšel od doma in od takrat svoje izkušnje nabira v Italiji. Njegov napredek in dobro delo je opazil tudi selektor članske reprezentance Matjaž Kek, ki ga je ob poškodbi Samirja Handanoviča pred tekmo z Albanijo vpoklical v A reprezentanco. To je bila za mladega Belca velika čast. A na lovorikah se ne spi. Danes brani za Crotone, njegove želje pa so povezane z Interjem, kamor se želi vrniti.

Bil si član mlajših selekcij, tokrat pa si prejel Kekov klic. To je verjetno želja vsakega nogometaša?

Že od selekcije U17 je bila moja želja, da bi enkrat zaigral za člansko izbrano vrsto.  Dočakal sem selektorjev poziv, občutki zato niso bili lepši ali večji, res pa je, da tu treniraš z najboljšimi slovenskimi nogometaši, kar je nekaj posebnega.

Je to največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?

Definitivno. To je najvišji nivo, ampak tu so še druga tekmovanja. Ne smemo pozabiti tudi na močne evropske lige. Je pa res, da je nekaj posebnega 'biti tu zraven'. Razlika med klubom in reprezentanco je ta, da te klub kupi, nastop v reprezentanci pa si moraš zaslužiti in izboriti.

Kakšna pa je konkurenca med vratarji?

Kar nekaj mladih vratarjev je na voljo. Delamo dobro, nekateri tudi igramo. V reprezentanci ne vidim posebne konkurence. Tu so Jan Koprivec, Samir in Jasmin Handanovič. Prav je, da igra najboljši. To ekipa tudi potrebuje. Vesel sem, da sem zraven, od izkušenejših se skušam učiti, v vsem skupaj je le pozitivno rivalstvo za mesto med vratnicama.

Zakaj si se odločil postati vratar? Ni želja vsakega nogometaša dosegati zadetke?

Če sem iskren je bil prvi razlog ta, da se mi ni ljubilo teči po igrišču. Raje sem se postavil v gol in bil tisti zadnji člen, ki ustavlja zadetke nasprotnega moštva.

Kaj pa je sicer odlika dobrega vratarja?

Če hočeš biti najboljši, moraš imeti vse atribute za to in tisto nekaj pomanjkljivosti, ki jih ima vsak, kar najbolje skriti oz. nadomestiti z drugimi kvalitetami. Še največ pri branjenju štejejo izkušnje. V kolikor je vratar majhen, to lahko nadomesti z eksplozivnostjo, vse skupaj pa prinese le kilometrina na zelenici.  Šele tam se naučiš pravilno postaviti in reagirati na strele nasprotnika.

Iz rojstnega Maribora si prestopil v Italijo – kako si občutil spremembo?

Res je, kot kadet sem se s 16 leti odločil za tujino. V želji po tem, da enkrat postanem vrhunski nogometaš je bila to ena od priložnosti, ki je enostavno nisem mogel zavrniti. Šel sem mlad, kar pa mi je dalo neke izkušnje glede življenja, samostojnosti. Ne obžalujem te odločitve. V začetku mi je pomagalo tudi to, da je 10 dni za mano v isto hišo, kjer smo bivali mladi nogometaši, prišel tudi Rene Krhin. Skupaj sva prebrodila tiste prve trenutke na tujem.

Kakšna je razlika dela v Sloveniji in tujini?

V članski selekciji v Sloveniji nisem treniral, zato je nehvaležno primerjati delo doma in v tujini. Povsod te vzgajajo v profesionalca in samo to šteje.

Kateri trener ti je do sedaj dal največ oz. od katerega si se največ naučil?

Zame je bil zelo pomemben prvi trener, ko sem prišel v Primavero, Vincenzo Esposito. Dal mi je potrebno zaupanje, verjel je vame. Postavil me je na gol in od tam naprej je šlo samo še strmo navzgor.

Kateri vratar je tvoj vzornik?

Julio Cesar je tisti, po katerem se zgledujem. Imel sem to srečo, da sem lahko treniral z njim. To je bil čas, ko sem se skušal kar se da veliko naučiti, videti in kasneje posnemati tudi sam.

Kateri tuji dres pa bi želel obleči?

Želel bi si, da bi sodeloval v lanski sezoni Interja. Ne toliko, da bi zamenjal klubsko sredino, ampak, da bi dobil priložnost braniti v moštvu, kakršno je Inter.

V Interju si nosil 51. Je za tem kakšna zgodba?

Za številko se ne skriva nikakršna zgodba. To številko so mi določili in sem jo tudi obdržal.

Se spomniš kakšne svoje dobre obrambe?

Vsaka obramba je razred zase. Spomnim se ubranjenega strela z 11 metrov v Viareggiu, ko smo osvojili tudi turnir. Sicer pa šteje vsak strel, ki ne konča za mojim hrbtom.

Kaj razmišljaš v trenutku, ko nasprotnik proti tebi sproži strel?

Takrat ni časa, da bi razmišljal. Skušaš se skoncentrirati in ubraniti strel.

Kako pa je, ko sodnik dosodi najstrožjo kazen ali pa pri prostem strelu z bližine – na kaj si pozoren takrat?

Ve se, kdo kam strelja. V golu si sam in takrat moraš odreagirati po instinktu, ni veliko razmišljanja ali spremljanja podrobnosti tistega, ki strelja na gol. Določene zadeve je mogoče predvideti, sicer pa gre za trenutni navdih, kot pri napadalcu, ki strelja na gol. Vsak skuša kar najbolje opraviti svoje delo.

Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?

Rad pogledam kakšno dobro košarko, tenis. Kot  športnika me zanimajo tudi druga prizorišča, ne gre za to, da sem kot nogometaš usmerjen samo v nogomet.

Zakaj si se sploh odločil za nogomet?

Pred nogometom sem do 12. leta igral tenis in igrišče, na katerem sem treniral je bilo zraven nogometnega. Vedno sem rad igral nogomet in to me je potegnilo na zelenice. Šteje tudi to, da je bil oče nogometaš in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bom v nogometu preizkusil tudi sam. Igra me je pritegnila in v njej vztrajam ter uživam še danes.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS