Slovenska nogometna reprezentanca je s tekmama dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini zaključila z bojem za nastop na Evropskem prvenstvu 2016. Pot do Elizejskih poljan se je v resnici končala že v Lvovu, kjer je zmanjkal kakšen zadetek v ukrajinski mreži. Zaključek kvalifikacij tokrat prinaša tudi konec nekega daljšega obdobja, ki sta ga s svojimi predstavami v majici z državnim grbom zaznamovala Samir Handanović in Milivoje Novaković.
Dva posameznika, ki sta poleg kapetana reprezentance Boštjana Cesarja ? intervju z njim smo pripravili v eni prejšnjih številk Našega nogometa ? najbolj zaznamovala zadnje reprezentančno obdobje, fanta iz ljubljanskega predmestja, ki sta v prestolnici iskala svojo nogometno priložnost, in dve skoraj diametralni poti do uspeha, ki razkrivata, da je uspeh kljub talentu v nogometu pogosto odvisen od srečnih odločitev v pravem trenutku.
Milivoje Novaković ob zaključku kvalifikacij za Euro 2016 šteje kar 36 let. Če navijači nogometaše radi ločujejo na mlade in stare ter so praviloma bolj naklonjeni dajanju priložnosti mladim, »Novagol« po nobenem populističnem kriteriju ne bi smel biti član izbrane vrste. V majici z državnim grbom je debitiral s sedemindvajsetimi leti, v času, ko so se z zaključkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2006 v Nemčiji od slovenskega dresa poslovili Sebastjan Cimerotič, Aleksandar Rodić in Ermin Šiljak. Če bi takratni selektor Brane Oblak razmišljal kot navadno razmišlja ulica, bi 31. maja 2006 ob Klemnu Lavriču v konici napada proti Trinidadu in Tobagu bržkone odigral mladi Borut Semler ali kdo drug izmed nadebudnih članov mlade reprezentance, ki so trkali na vrata Oblakove izbrane vrste. Toda ravno v tem obdobju je Oblakovo oko v bolgarskemu Loveču zasledilo nogometaša s slovenskim potnim listom. Pravzaprav je Novaković nase z zadetki opozoril kar sam. V sezoni 2005/2006 je v 24 nastopih dosegel 16 zadetkov ter postal prvi strelec bolgarske lige, dva zadetka pa je dodal še v evropskih tekmovanjih. To je bilo dovolj, da je ob koncu sezone 2006 prejel povabilo z nogometne zveze, na svojem reprezentančnem debiju pa je žogo na celjski Areni kar trikrat poslal za hrbet legendarnega vratarja Shake Hislopa in takoj vpisal prvi reprezentančni hat-trick. Ljubljančan, ki ga je pri devetnajstih letih po zaključenem mladinskem stažu ljubljanska Olimpija odslovila kot neperspektivnega, je svojo priložnost poiskal v avstrijskih nižjih ligah, se prebil do tamkajšne prve lige, od tam pa ga je pot vodila v Bolgarijo.
Novo obdobje v Novakovićevi karieri se je pričelo že v sezoni 2006/2007. Samo on ve, če je pri njegovem prestopu v Koeln vlogo odigral tudi na novo pridobljeni reprezentančni status. A kakor koli že, Novakovićev pristop do nogometa, trdo delo in nos za gol so navdušili Christopherja Dauma, ki je slovenskega napadalca pripeljal v Bundesligo. Ostalo je zgodovina. Novaković je v Koelnu preživel najlepša leta svoje kariere in tam ostal polnih šest let, preden se je kot posojeni nogometaš »kozličkov« odpravil na Japonsko. V šestih letih se ga je prijel vzdevek »Novagol«, pogosto tudi »Nova-Doppelpack« ali »Nova-Dreierpack«, s 74 zadetki v različnih tekmovanjih (odigral je 166 tekem) pa je postal legenda porurskega nogometnega ponosa. Slovo od navijačev je bilo zato čustveno, Novaković je bil namreč žrtev zategovanja pasov ob izpadu Koelna v drugo ligo, slovenski reprezentant pa je bil v tistem obdobju eden njihovih bolje plačanih igralcev.
Drugačno pot do nogometne slave pa je ubral pet let mlajši Samir Handanović. Začel je pri Slovanu na Kodeljevem, od koder se je preselil v mladinsko ekipo Domžal ter v sezoni 2003/2004 debitiral v slovenski prvi ligi. Tam je zbral sedem nastopov, prvi nastop pa zabeležil ob gostovanju Domžal pri Eri iz Šmartnega ob Paki. Na tisti tekmi je v dresu Šmartnega zaigral tudi Mišo Brečko, kasnejši Handanovićev soigralec v reprezentanci in Novakovićev v Koelnu.
Sedem tekem v prvi ligi in enajst v dresu Zagorja v drugi ligi je bilo dovolj, da so »naslednjega Simeunovića« opazili čez mejo, v Vidmu. Samir se je pridružil Udineseju leta 2004 in prvih nekaj sezon preživel kot posojeni igralec po klubih v Serii B. Pravi preboj je naredil v sezoni 2006/2007, ko je v dresu Riminija postal drugi najboljši vratar Serie B, takoj za Gianluigijem Buffonom. To je bilo dovolj, da se je Handanović vrnil v Udinese in leta 2007 dočakal pravo priložnost tudi tam.
Že pred tem je Handanović debitiral tudi v članski izbrani vrsti. Pisalo se je leto 2004, 20-letni Samir pa je prvič stopil med vratnici v Trnavi, ko je reprezentanco na prijateljski tekmi vodil Brane Oblak. Oblak je takrat na klopi pustil izkušenega Boruta Mavriča, Handanović pa je prvih 90 minut v majici z reprezentančnim grbom opravil z odliko, tekma pa se je namreč na koncu, tudi po njegovi zaslugi, končala prez zadetkov.
S Handanovićevo življenjsko priložnostjo v Vidmu sovpada tudi njegovo novo obdobje v reprezentanci. V kvalifikacijah za SP 2006 je sicer dobil priložnost na štirih tekmah, a v vlogo prvega reprezentančnega vratarja je resnično zakorakal s kvalifikacijami za Euro 2008 in pod vodstvom Matjaža Keka.
Slovenija takrat v skupini z Nizozemsko, Romunijo, Bolgarijo, Albanijo in Luksemburgom rezultatsko sicer ni bila najbolj uspešna, toda skozi tekme se je pripravljala nova izbrana vrsta, katere nosilca sta bila tudi Handanović in Novaković. Oba, kakor tudi Boštjan Cesar, sta se v srca slovenskih navijačev zapisala z nastopi v kvalifikacijah za SP 2010 v Južni Afriki. Slovenija je takrat osvojila drugo mesto v skupini, Milivoje Novaković pa si je s petimi zadetki delil naziv tretjega strelca kvalifikacijske skupine s slovitim Čehom Milanom Barošem, dosegel pa več zadetkov kot denimo Poljak Robert Lewandowski, ki je v tistih kvalifikacijah za Poljsko zadel dvakrat. Slovenija je takrat neposredno uvrstitev na prvenstvo zapravila v Windsor Parku, ko je Severna Irska slavila z zadetkom Feenyja z 1 : 0, tekmo pa je zaradi poškodbe roke izpustil prav Samir Handanović.
Razplet dodatnih kvalifikacij leta 2009 z Rusijo je cela Slovenija obujala tudi pred letošnjimi dodatnimi kvalifikacijami. Po porazu v Moskvi (2 : 1), kjer je Slovenijo z izvrstnimi obrambami v igri obdržal prav Handanović, je ta z zadetkom Zlatka Dedića v Mariboru slavila z 1 : 0 in se uvrstila na tretje veliko nogometno tekmovanje, Samir Handanović in Milivoje Novaković pa sta s soigralci postala slovenska nogometna junaka.
Šest let kasneje, leta 2015, je bila torej Slovenija v podobni situaciji kot tistega mrzlega večera na Lužnikih. Slovenija se je v dodatne kvalifikacije tokrat uvrstila v skupini z Anglijo in Švico, oba junaka tokratne zgodbe pa sta še enkrat več odigrala pomembno kvalifikacijsko vlogo. Milivoje Novaković je v rednem delu kvalifikacij in pri 36 letih odigral sedem tekem in dosegel šest zadetkov ter bil eden boljših strelcev celotnega predtekmovanja, Handanović pa je na štirih tekmah ostal nepremagan. In v dneh, ko slovenski nogometni navijači nekoliko v skrbeh pričakujejo njuno odločitev o (ne)nadaljevanju reprezentančne kariere, postajajo vse bolj jasne besede, ki jih v nogometnem svetu slišimo ničkolikokrat. In tokrat se zdi, da držijo še toliko bolj kot vsakič poprej. V reprezentanci ne štejejo leta, pač pa srce in kakovost. In Milivoje Novaković in Samir Handanović sta dokazala, da njuno bije za Slovenijo.
Tekst: Matjaž Krajnik za Naš nogomet, december 2015
Foto: Ekipa24.si
