Po 264. tekmah v najmočnejši slovenski ligi in stotih mednarodnih  tekmah se je upokojil Darko Čeferin. Zdaj že nekdanji nogometni sodnik, ki je odprl vrata številnim obetavnim kolegom na mednarodni sceni.  

Darko Čeferin, na včerajšnji tekmi med Olimpijo in Rudarjem ste pokazali zadnji karton v karieri. So bile prisotne kakšne posebne emocije?

Ne. Moram reči, da nisem občutil prav nobenih posebnih emocij. Tekma je bila takšna, kot vse ostale. Dejansko sploh še nisem posebej razmišljal o tem.

Kako bi na kratko povzeli vašo kariero?

Izpit za nogometnega sodnika sem opravil leta 1992. Prvih pet let sem sodil na nivoju MNZ Gorenjske, leta 1997 pa sem prešel na republiški nivo in opravil regijski izpit za nogometnega sodnika. Leta 1997 sem tako začel s sojenjem v 3. slovenski nogometni ligi, kmalu zatem sem prišel na A-listo in jeseni 1998 že sodil prvo tekmo v najmočnejši slovenski ligi. Leta 2000 sem postal tudi mednarodni sodnik in vztrajal vse do leta 2012. V 15. letih se je nabralo kar lepo število tekem.

Poznate podatek?

Včerajšnja tekma med Olimpijo in Rudarjem je bila moja 264. tekma v prvi slovenski nogometni ligi. Na mednarodnem nivoju pa sem bil 84-krat v vlogi glavnega sodnika, 14-krat četrti sodnik, 2-krat pa sodnik za golom. Skupaj sem torej opravljal funkcijo sodnika natanko na stotih mednarodnih tekmah.

Na mednarodnem prizorišču ste sodili na nekaterih zelo pomembnih tekmah. Vam je katera ostala v prav posebnem spominu?

Najbolj mi je ostal v spominu finale EP U-19 med Nemčijo in Španijo leta 2002 in  vse tri tekme v Uefa Ligi prvakov, ki sem jih odsodil.

Kaj pa nogometaši?

Srečal sem kar nekaj znanih obrazov. Spominjam se nekdanjega kapetana Španije Fernanda Hierra v kvalifikacijah za SP 2002. Sodil sem tudi Zinedinu Zidanu in francoski reprezentanci, Ronaldinhu, Luisu Figu, nekajkrat Zlatanu Ibrahimoviću, pa tudi Lionelu Messiju na prijateljski tekmi med Norveško in Argentino.

V nekdanjem pokalu UEFA se vam je v sezoni 2001/02 zgodil nenavaden pripetljaj. Sedem minut pred koncem tekme med Rapidom iz Bukarešte in PSG-jem je namreč prišlo do izpada električne energije. Se spominjate tega dogodka?

Ta dogodek je bil na začetku moje mednarodne kariere. Tekme se seveda zelo dobro spominjam. Šlo je za povratno tekmo pokala UEFA in igrali so se podaljški, saj je bil rezultat po 180. minutah neodločen. Nekaj minut pred koncem podaljškov pa je zmanjkalo elektrike, ugasnili so tudi reflektorji. O težavi sem se pozanimal pri predstavniku domače ekipe, ki mi je sporočil, da je v celotnem okrožju zmanjkalo elektrike. Ker so gostitelji predvidevali, da izpad električne energije v kratkem ne bo odpravljen, smo se po posvetu z delegatom in kontrolorjem odločili, da predčasno končamo tekmo. Že dva dni po tekmi sem moral na zagovor k disciplinski komisiji UEFE,  ki v takih primerih zahteva izjave vseh glavnih akterjev.

Se vam je v karieri pripetil še kakšen podoben dogodek?

Se ne spominjam. Čeprav je res, da vsaka tekma prinaša svoje posebnosti.

Vaša zadnja tekma na mednarodnem prizorišču je bila tista med Dinamo Tbilisijem in AEK-jem 8.4.2011, ko ste pokazali kar 8 rumenih, 3 rdeče kartone in dosodili tudi eno najstrožjo kazen. Kaj se je dogajalo na tej tekmi?

Šlo je za povratno tekmo zadnjega kroga kvalifikacij za skupinski del Uefa Evropske lige. Že med analizo prve tekme sem opazil, da je bilo precej napetosti med obema ekipama, tako da sem pričakoval podobno zgodbo. Seveda se je to dejansko tudi uresničilo, že od samega začetka so bili vsi nogometaši zelo nervozni. Tudi tisti na klopeh za rezervne nogometaše. Prisotne so bile reakcije praktično ob vsaki sodniški odločitvi. Že pri stranskem avtu so vsi skočili v zrak. To tekmo sem moral resnično zavzeto oddelati. Tako sem v rednem delu izključil dva nogometaša, enega pa sem prijavil po koncu tekme, saj so bile strasti še vedno razvnete. V statistiki se smatra, kot da sem pokazal tri rdeče kartone.

Ko je govora o sodnikih, so običajno v ospredju sodniške napake. Ste kakšno tudi vi posebej obžalovali?

Napake se vedno dogajajo in se vedno tudi bodo. V tem trenutku se ne spomnim, da bi se mi pripetila kakšna zares velika napaka, ki bi jo dolgo časa obžaloval. Seveda sem zgrešil kakšen kazenski udarec, spregledal izključitev, ampak v tem trenutku nimam v spominu nobenega posebnega dogodka.

Poklic nogometnega sodnika je zelo nehvaležen. V primeru napake vas javnost pribija na križ, ko je sojenje odlično, pa vas le redko kdo omeni. Kako ste se v karieri spopadali s takimi pritiski in kaj bi svetovali mlajšim sodnikom?

Za sodnika se vedno smatra, da mora delo opraviti brez napake. Tudi zaradi tega se le redko zgodi, da se sodnika javno pohvali. Vsaka najmanjša napaka v škodo bilo katerega kluba, pa se hitro izpostavlja. V začetku kariere to dojemaš nekoliko drugače, kot kasneje, ko si bolj izkušen. Kritike v medijih se te zagotovo dotaknejo. Ampak o tem ne smeš razmišljati, sploh pa ne, ko si na igrišču. Mlajšim sodnikom bi svetoval, da poslušajo informacije in priporočila izkušenejših sodnikov ter kontrolorjev sojenja. Od vseh teh informacij pa je potrebno izluščiti le tista stališča, za katere mislijo, da so najboljša za njih same. Potrebno je znati sprejemati informacije in jih dodati v svoj repertoar na igrišču. Nam so dejali, da se nikoli ne sme posnemati sodnika vzornika, idola. Potrebno je imeti svoj stil. Če skušaš nekoga posnemati, se bo to prej ali slej slabo končalo.

Verjetno ste včasih po dobro odsojeni tekmi dobili tudi kakšno pohvalo. Vam je katera ostala v spominu?

Seveda je bilo tudi pohval veliko, kar pa ne pride v javnost. To je interna zadeva v sodniški krogih, tudi na mednarodni ravni. Spominjam se moje druge tekme v tretji slovenski nogometni ligi, ko je bil kontrolor sojenja aktualni predsednik zveze nogometnih sodnikov, gospod Vlado Šajn, ki sam ga takrat prvič spoznal. Sodil sem tekmo med Ilirijo in Telmont Šmarjami, pokazal pa sem dva rdeča in osem rumenih kartonov. Pred tekmo sem seveda vedel, da je Vlado kontrolor, tako da sem se želel še dodatno izkazati. Nisem imel ravno občutka, da sem odsodil najboljšo tekmo, ampak na analizi po tekmi je bil Vlado zelo zadovoljen. Po tej tekmi sem zelo hitro napredoval in se prebil v prvo ligo. Ta tekma mi je ostala v spominu, kot da bi se zgodila pred mesecem dni.

Sodnik mora biti na zelenici kos številnim zahtevnim situacijam, kot so simuliranje, zavlačevanje in reakcije igralcev ob posameznih odločitvah. Kaj od naštetega vas najbolj moti?

Za sodnika je najtežje, ko je prisotno simuliranje prekrškov. Zaradi simuliranja se dogaja največ napak. To je najtežje opaziti, saj so nogometaši že tako izurjeni, da iščejo kontakt z nasprotnim nogometašem. Če nisi postavljen v dobrem položaju, se ti lahko hitro primeri napaka. Igralci se tega zavedajo in to skušajo tudi izkoriščati.

Kako pa ste se spopadali s pritiskom navijačev?

Na igrišču, sploh v slovenski ligi, se seveda slišijo razni vzkliki navijačev s tribun, ampak to skušaš med tekmo odmisliti. Na mednarodnih tekmah pa so stadioni tako veliki, da slišiš zgolj navijanje, pa sploh ne veš, ali vpijejo proti tebi ali navijajo za moštvo. Pritisk navijačev je manj občutiti na mednarodni ravni.

Zadnja leta ste bili aktivni zgolj na domačem prizorišču. Kako zahtevna je domača nogometna scena?

Je zahtevna. Sedemnajst nogometnih sodnikov sodi desetim prvoligaškim klubom. Pogosto se torej zgodi, da posamezni sodnik sodi enemu in istemu klubu. Tako je potrebno paziti tudi na najmanjše napake, saj se rado primeri, da se pred tekmo v taboru posameznega kluba spominjajo kakšnih preteklih odločitev. Iz psihološkega vidika je to za sodnike zelo zahtevno. Potrebno je biti zelo pazljiv in odsoditi tekme s čim manj napakami.

V vaši karieri ste delili pravico tudi na velikih derbijih med Mariborom in Olimpijo.

Ne glede na položaj na prvenstveni lestvici obstajajo tekme, ki so drugačne od ostalih.To so posebne tekme, posebni občutki se pojavljajo že nekaj dni pred derbijem. O tem se veliko govori, emocije so prisotne na igrišču, na tribunah. Teh tekem se zares z veseljem spominjam in se jih bom tudi vedno. Tudi nogometaši to čutijo, kar je vidno iz njihovega pristopa, čeprav tega ne želijo vsi priznati.

V letošnji sezoni lahko na nekaterih tekmah Prve lige Telekom Slovenije opazimo šest sodnikov. Kako se je novost obnesla?

Ko je Uefa sprejela odločitev, da se sistem šestih sodnikov preizkusi na tekmah Uefa Evropske lige v letu 2009, sem bil tudi sam med prvimi sodniki, ki so sodelovali v tej zgodbi. Moram reči, da dodatna sodnika ponujata ustrezno pomoč glavnemu sodniku. Predvsem zaradi vseh dogodkov v kazenskem prostoru in simuliranja. Sodnik za golom vidi na dogodke iz drugačnega zornega kota, kot glavni sodnik in lahko veliko pomaga. Smernice Uefe so takšne, da želijo vpeljati dodatne sodnike tudi v nacionalnih prvenstvih. V ta namen Uefa nudi tudi nekaj finančne pomoči, tako da smo začeli s tem tudi pri nas. Vpeljava dodatnih sodnikov že daje prve rezultate. Po novem je v kazenskih prostorih precej manj vlečenja, simuliranja in podobnih zadev . Če pa do tega pride, potem sodnik za golom situacijo sporoči glavnemu sodniku in posledično prihaja do manjšega števila napak.

Slovenska sodniška organizacija je v zadnjih letih vse bolj prepoznavna tudi na mednarodnem prizorišču. Prav vi pa ste bili tisti, ki ste se prvi prebili na evropsko sceno. Ste ponosni na ta dosežek?

Sem ponosen. To, da sem bil prvi, pa pripisujem sreči. Če ne bi bilo mene, bi led prebil kdo drug. Odprl sem vrata mlajšim sodnikom, ki so sedaj že na najvišjem nivoju. Višjem od tistega, na katerem sem sodil sam. Tudi meni so nekateri sodniki odprli pot s sojenjem na mednarodnem nivoju. To je proces, kot vse stvari v življenju.

Prihodnost slovenskega sojenja je torej svetla.

Zagotovo. Prebrati je mogoče sicer tudi drugačne komentarje, zapise. Kot sekretar sodniške organizacije imam nekoliko boljši vpogled in moram reči, da ni skrbi za prihodnost sodnikov v Sloveniji in na mednarodni ravni.

Slovenski sodniki so bolj cenjeni v tujini, kot doma. Drži?

Da, ampak s tem se spopadajo tudi drugod. Tudi tuji sodniki pogosto potarnajo nad tem, da so v tujini bolj cenjeni kot doma.

Sedaj vas čaka zaslužen počitek. Kakšni so vaši prihodnji načrti?

Ostajam referent za sodniške zadeve, to funkcijo z veseljem opravljam. Pridobil pa sem že licenco za kontrolorja sojenja, ker mislim, da lahko s svojimi izkušnjami pomagam pri razvoju mlajših sodnikov. Takšne so seveda tudi smernice Uefa in sodniškega komiteja, ki želita, da sodniki po končani karieri pripomorejo k razvoju. V prihodnosti se bom tako posvetil tudi tej temi, če bo priložnost, pa bi se seveda želel preizkusiti kot kontrolor sojenja tudi na mednarodnem nivoju.

Za smučanje in tenis torej ne bo veliko več časa?

Ne, kar se tega tiče verjetno res ne. Je pa res, da se bom sedaj precej lažje posvetil temu, ker mi ne bo treba paziti na morebitne poškodbe. V aktivni karieri se je dobro takšnim stvarem izogniti, sedaj pa bom lahko vse stvari opravljal tudi z zlomljeno nogo.

Tekst: MKo
Foto: Ekipa