Miloš Rus je novi strateg Celja, ki je pozimi na celjski klopi nasledil Marijana Pušnika. Poznan je po dobrem delu z mladimi nogometaši, saj je pred tem vodil mladinsko ekipo Celja, dolgo časa pa je bil tudi selektor mladih reprezentanc Slovenije.

Eden najpomembnejših razlogov je zagotovo ta, da sem se na to temo pogovarjal prav z Marijanom Pušnikom, ki mi je predstavil ekipo. V veliki meri sem sicer fante poznal že od prej, saj je kar nekaj nogometašev igralo v mlajših reprezentancah Slovenije pod mojim vodstvom. Nekatere igralce sem poznal tudi iz obdobja, ko sem v Celju deloval v drugih okvirih. Tako da kar se ekipe tiče, ni bilo nobenih težav. Drugi zelo pomemben razlog je bil ta, da je šprotni direktor Celja Ambrož Kranjc izrazil veliko željo, da bi nadaljevali z delom, ki ga je začel Marijan Pušnik. To je delo s perspektivnimi, mladimi nogometaši. Glede na to, da možnosti v Sloveniji za delo na najvišjem nivoju ni prav veliko, sem se odločil da poskušam nadaljevati s tistim, kar so v Celju začeli že pred mojim prihodom.

Vedno se poskušam spominjati lepih stvari. V tistem obdobju smo z mladinci osvojili slovenski mladinski pokal. Iz takratne mladinske ekipe so nastali nekateri odlični igralci, nekateri so sedaj resda poškodovani. (Močič, Močivnik, Gaber)Veseli me, da je kopica nogometašev, ki je že v mladinski kategoriji kazala potencial, ostala v klubu in da danes počasi postajajo nosilci igre Celja.

Kar se tiče mladih igralcev zagotovo. Da se v Sloveniji dobro dela priča dejstvo, da se številni tuji ogledniki zanimajo za naše perspektivne nogometaše. Moti me pa predvsem to, da veliko mladih nogometašev prezgodaj odhaja v tujino, kjer običajno ne napredujejo toliko, kot bi lahko pri nas. Razlog je očiten. V tujini prihajajo med sebi enake, saj so v klubih zbrani obetavni igralci od vsepovsod. Trenerji tako ne posvečajo posebno veliko časa individualnemu razvoju posameznega nogometaša kot recimo pri nas, kjer so talenti prisotni v manjšem številu. Trenerji smo tako v Sloveniji skorajda primorani, da se ukvarjamo z mladeniči na veliko eksaktnejši način, kot recimo v tujini. To se kaže tudi v realniosti, saj lahko skorajda na prste ene roke preštejemo igralce, ki so zelo zgodaj odšli v tujino in uspeli. Drugi, ki so se podali v tujino po nabiranju izkušenj v Sloveniji med člani, so skorajda vsi naredili uspešno kariero. Jokić, Birsa, Matavž in še cela kopica drugih nogometašev, ki so uspeli, po drugi strani pa veliko tistih, ki so odšli v tujino pri petnajstih, šestnajstih letih in se sedaj vračajo nazaj.

Funkciji sta neprimerljivi. V klubskem poslu gre za vsakodnevno delo, kjer zagotovo imaš večji vpliv na razvoj posameznega nogometaša. Na reprezentančnem nivoju pa je to popolnoma drugače, čeprav moram v tem primeru pohvaliti Nogometno zvezo Slovenije, ki je storila velik korak naprej na tem področju. Možnosti reprezentančnega razvoja postajajo precej večje, saj se reprezentanca praktično vsak mesec zbere tri do štiri dni. Selektorji imajo tako kar nekaj časa na voljo, da v sodelovanju s klubskimi trenerji vplivajo na razvoj posameznih igralcev. V Sloveniji je to zelo dobro urejeno celo v primerjavi z večjimi reprezentancami, kot so Francija , Italija in Anglija.

Z opravljenim sem vsekakor lahko zadovoljen. Naredili smo sicer malo manj od predvidenega programa, ampak oddelali smo zagotovo več kot 90% tistega, kar smo planirali. Večjih težav nismo imeli niti s poškodbami in boleznimi, tako da so skoraj vsi igralci opravili program, ki smo si ga zastavili. Že v Novi Gorici se je pokazalo, da smo tekaško zelo dobro pripravljeni, obstaja pa manjša težava, saj smo praktično celotne priprave opravili na umetni travi. Posledično še ni prave uigranosti, upam pa, da bomo to nadoknadili v kratkem.

Sam pred nogometaši izpostavljam jasen cilj. Nikoli se namreč ne sme zgoditi, da dobijo gledalci oz. trener občutek, da bi lahko storili še nekaj več na igrišču. Če uspejo zadostiti temu kriteriju, ne glede na to, da se lahko primeri slab dan, sem prepričan, da bodo gledalci znali to ceniti in se začeli vračati na tekme že zaradi odnosa igralcev do dela.

Tekma je bila specifična, saj je Gorica že zelo zgodaj ostala z desetimi  nogometaši na igrišču. Mi smo tako imeli številčno prednost, domačini pa so se bolj posvetili obrambnim nalogam in svojo priložnost iskali iz protinapadov. Imeli smo več od igre in si ustvarili tudi več priložnosti na zgoščenem prostoru. Žal nismo uspeli zadeti, čeprav smo se kar dvakrat znašli sami pred nasprotnikovim vratarjem. Vseeno pa ne smemo biti nezadovoljni z osvojeno točko. Skušali jo bo nadgraditi že v soboto proti Muri 05.

Težko je na sami tekmi kaj bistvenega spremeniti. Že potek srečanja je bil takšen, da bi bilo potrebno opraviti kar nekaj korekcij. Ena od teh je recimo ta, da bi tekmo z Gorico moral začeti Tomažič Šeruga, ki pa je tri dni pred srečanjem zbolel. Naslednja težava se je pojavila v trideseti minuti tekme, ko je Žurej nespametno odreagiral z nekaj prekrški in tako je bila v zraku možnost po izključitvi tudi na naši strani. Zato sem ga tudi zamenjal s Cebaro že v prvem polčasu. Potem pa je seveda zmanjkalo maneverskega prostora, da bi lahko na sami tekmi še karkoli bistvenega spremenil.

Na prvenstveni lestvici odstopa zgolj Maribor, medtem ko razlike med ostalimi niso velike. Veliko ne zaostajamo niti za drugim mestom, po drugi strani pa tudi zaloga prednosti pred deveto ekipo ni velika. Vsaka tekma bo izredno pomembna in vsaka nespametnost v kratkem obdobju lahko pomeni, da se ekipa znajde bodisi tik pod vrhom ali pa povsem na dnu.

Zagotovo ne. V trenutni situaciji, ko imamo veliko število mladih nogometašev, ne moremo igrati zgolj na eno samo karto. Poiskušali bomo doseči najvišje mogoče cilje tako v prvenstvu kot tudi v pokalu. Ne glede na žreb, bi bili v Pokalu Slovenije veseli uvrstitve v finale in če bo mogoče, tam seveda tudi zmagati. Si pa želimo tudi v prvenstvu pustiti čim boljši vtis in na ta način zmagati čim več tekem, ki jih bo mogoče.

Vedno je dovoljeno sanjati. Vsi športniki, ki dosegajo vrhunske rezultate na kateremkoli področju vedno rečejo: »Uresničile so se mi sanje.« Se pravi vsi športniki sanjajo, tako tudi mi. Pred kratkim je recimo dal zelo zanimivo izjavo svetovni podprvak v smučarskih skokih (Peter Prevc), ki je na temo o morebitni zlati medalji na ekipni tekmi povedal, da zanj ni meja. Jasno je, da ni meja. Mi se trudimo in delamo na tem, da bomo konkurenčni, da se bomo lahko zoperstavili tudi tistim, ki so v tem trenutku boljši od nas in da s svojo organiziranostjo, željo, hotenjem poizkušamo tudi sanjati svoje sanje.

Naš cilj je zagotovo to, da dobro igramo. Ob dobri igri pa seveda lahko pričakujemo tudi ugoden rezultat. Želimo si zmagati, če nam pa bo to uspelo bo pokazala sama tekma.

Tekst: NZS
Foto: Ekipa