Štiriindvajseta sezona Prve lige Telekom Slovenije je prinesla prelomnico, ki smo si jo tako nestrpno želeli. Gledalci so se začeli vračati na tribune, televizijska gledanost je podirala rekorde, najmočnejše slovensko klubsko tekmovanje je končno dobilo pozitiven predznak in primeren prostor v najpomembnejših domačih medijih. Možnosti za napredek je še vedno dovolj na številnih področjih, kar pa ne zmanjšuje zaslug aktualnih prvoligašev za izjemno dramatično jesensko zgodbo.
V novo tekmovalno obdobje so znova z najvišjimi apetiti krenili Mariborčani, branilci naslova, ki naskakujejo že trinajsto ligaško trofejo. Vijoličasti so svojo šampionsko podobo okrasili z bliščem Lige prvakov, ki je prinesla številne pozitivne učinke, a tudi negativne posledice v domačem prvenstvu. Utrujenost je zahtevala svoj davek, motivirana konkurenca pa je ponujeno priložnost zagrabila z obema rokama.
V prvi vrsti so uvodni del sezone zaznamovali Domžalčani s četrtim naslovom jesenskih prvakov in kar 18. krogov neporaženi Celjani. Obe ekipi imata celo vrsto skupnih točk, ki se v veliki meri dotikajo najmlajših trenerjev v ligi, Luke Elsnerja in Simona Rožmana. Stratega, ki sta na trenerski klopi debitirala z domačim porazom proti Kopru, sta začela s formiranjem moštva že krepko v rezultatsko manj uspešni pretekli sezoni. V obeh klubih so se poleti zahvalili za sodelovanje odvečnim igralcem in s ščepcem kakovostnih okrepitev pripravili pogoje za nepozabno jesen. Do izraza sta prišli dve popolnoma različni, a uspešni nogometni filozofiji. Študiozen pristop Elsnerja ter velik poudarek na disciplini in kompaktnosti, je predstavljal rdečo nit Domžalčanov, medtem ko so Rožmanovi Celjani stavili na mladostno igrivost, nepredvidljivost in užitek gledalcev. Prijetni presenečenji jeseni nista odstopali od svoje prepoznavne podobe, kar so na lastni koži spoznali tudi Mariborčani, ki so izgubili vse štiri tekme z omenjenima kluboma. Lepa moštvena podoba vselej izstreli v ospredje tudi posameznike. Jesenski prvaki so ponosni na rekorderja Nejca Vidmarja, novopečenega reprezentanta Erika Janžo in vsestranskega Uroša Koruna, pri Celjanih pa so dobre igre nagradile z večjo prepoznavnostjo obetavnega Matica Kotnika, umetnika Benjamina Verbiča in kapetana Blaža Vrhovca.
Dolgo časa je razplet pri vrhu krojila tudi ljubljanska Olimpija, ki pa je v zaključku nekoliko popustila. Ljubljančani so bili pred sezono prava neznanka, čeprav so razpolagali z igralskim kadrom, vrednim borbe za prvaka. Olimpija je začela v visokem ritmu, napadalen nogomet ni ostal neopažen. Imenitno je kazalo tudi po vročem gostovanju v Ljudskem vrtu, ko so zeleno-beli navdušili z igro in se domov vrnili s točko. Veliki derbi je predstavljal pravi nogometni spektakel. Praznik slovenskega nogometa so pospremile nabito polne tribune, visok tempo, šest zadetkov in srhljiva končnica, kot se za dramo tudi spodobi. Dramatični vložki pa so Zmajem delali družbo tudi na tekmah, kjer jih ne bi pričakovali. Ekipi Darka Karapetroviča je kar šest točk odnesla predzadnja Krka, več bi se dalo verjetno iztržiti tudi proti Kopru in Rudarju, vendar ne gre spregledati niti konstantnih težav Ljubljančanov s poškodbami.
Prvenstvo se običajno lomi na tekmah z »malimi« nasprotniki, sploh, če se v spodnjem delu prvenstvene lestvice nahajajo ekipe, ki so se poleti borile v evropskih pokalih. Od Rudarja, Luke Koper in Gorice smo se nadejali precej bolj vidne vloge, a so koreniti posegi v igralsko zasedbo naredili svoje. Velenjčani in Goričani so ekipo dopolnjevali kar tekom prvenstva, tik pred nenadno koprsko pomladitvijo. S številnimi igralskimi spremembami so se še najbolje spopadli v Zavrču, kjer je rezultatska kriza nastopila nekoliko kasneje. Omenjena četverica bržčas nima več pravih možnosti za najvišja mesta, bo pa zato spomladi zagotovo izkoristila priložnost za nagajanje najboljšim.
Na dnu so zasidrane Radomlje, eden redkih prvoligaških novincev, ki se ni zatekel zgolj k branjenju svojih vrat. Morda je Mlinarjem na ta način pobegnila kakšna točka, vendar nekaj zagotovo šteje tudi vtis in izkušnje. Radomljani sicer še niso obupali v lovu za devetouvrščeno Krko, ki pa je pod vodstvom novega trenerja Andreja Kastrevca dvignila svojo formo in se močno približala Gorici.
Obeta se torej fantastični spomladanski del sezone, ki se začenja 21. februarja tudi z velikim derbijem v Stožicah. Če se po jutru dan pozna, potem bomo priča tesnemu boju za naslov prvaka vse do zadnjega kroga. Pomembno vlogo pri tem pa bo imel tudi januarski prestopni rok, ki bo zagotovo močno premešal karte. Branilec naslova bi utegnil osiromašiti konkurenco z nakupom ključnih igralcev, čeprav bo imel tudi sam ogromno dela z odbijanjem ponudb za najboljše.
Železo se kuje, dokler je vroče. Znan slovenski rek velja tudi za Prvo ligo Telekom Slovenije, ki vsem deležnikom v slovenskem nogometu nalaga nove obveznosti med zimskim premorom. Velika škoda bi namreč bila, če bi se zadovoljili z doseženim napredkom, ob tem pa izpustili iz rok čudovito priložnost, da vsi skupaj premaknemo obstoječe meje tekmovanja še na višji nivo.
Tekst: Naš nogomet/Matic Kodrič
Foto: www.ekipa24.si
