Ni veliko tistih, ki se lahko z debijem v najmočnejšem slovenskem klubskem tekmovanju pohvalijo s šestnajstimi leti. Še manj pa je takšnih, ki pri sedemnajstih začenjajo tekme v začetni enajsterici kluba, v borbi za evropske pokale. Omenjeno uspeva Domnu Črnigoju, 18. novembra rojenemu Primorcu, ki je v letošnji sezoni Prve lige Telekom Slovenije v dresu Kopra zbral že 15 nastopov, ob tem pa na prvoligaških zelenicah preživel kar 865 minut. A pojdimo lepo po vrsti. Domen se je z nogometom spoprijateljil že v otroških letih..

»Nogomet sem začel igrati s šestimi leti v Kopru. Do danes sem zamenjal veliko število trenerjev, med katerimi sem se največ naučil od Vinka Hafnerja,« uvodoma pojasni Črnigoj in spomni na legendo koprskega kluba. Pomembno vlogo pri njegovem razvoju je imel tudi Oliver Bogatinov, s katerim se je veselil pomembnih uspehov. »Pri kadetih me je prevzel Oliver Bogatinov, kjer smo se veselili naslova državnih prvakov, tudi v skupnem seštevku, z mladinci.« Dobre igre v dresu kadetske ekipe Kopra je opazil tudi Miloš Kostić, ki ga je uvrstil na seznam reprezentance Slovenije U-17 za evropsko prvenstvo. Prav omenjeni dogodek na naših tleh, pa je predstavljal eno pomembnejših prelomnic v Črnigojevi dosedanji karieri.

»Prvenstva sicer nisem začel kot standardni nogometaš, a sem se na prvi tekmi vseeno uspel uveljaviti in kasneje vse več igral,« zadovoljno pove Domen, ki ga vežejo na omenjen dogodek čudoviti spomini. »Občutki so bili fenomenalni. Igrali smo s Poljsko, Belgijo in Nizozemsko, pred 8.000 ljudmi v Ljudskem vrtu. Na takšnih tekmah se lepo vidi primerjava med nivojem nogometa v Sloveniji in v drugih državah. Soočili smo se z nekaterimi nogometaši, ki že igrajo pomembno vlogo v velikih klubih. Nizozemci so odigrali proti nam zares vrhunsko tekmo, pri katerih je izstopal vezist, Nathan Ake, ki je bil neverjeten,«navdušeno razlaga Črnigoj, ki meni, da bi reprezentanca Slovenije danes iztržila več, kot leto pred tem. »Prepričan sem, da bi s trenutno zasedbo lahko storili marsikaj več, kot nam je uspelo na prvenstvu. Sedaj se je veliko stvari spremenilo in milsim, da smo močnejši.«

Dobre predstave na evropskem prvenstvu so pomenile naslednji pomemben korak. »Zgodilo se je na hitro. Po treningu z mladinsko ekipo Kopra sem opazil, da se trener pogovarja z vodjo mladinskega pogona in predsednikom kluba. Vsi so nato pristopili do mene in mi povedali, da mi bodo ponudili priložnost v članski ekipi. Bil sem izjemno presenečen, saj sem pričakoval najprej napredovanje v mladnisko ekipo,« se spominja vezist Kopra, ki ob preskoku starostne kategorije danes redno igra proti precej izkušenejšim nogometašem. »Razlika med obema rangoma je res izjemno velika. Pri kadetih igraš s svojimi vrstniki, medtem ko igrajo v Prvi ligi Telekom Slovenije precej izkušenejši, močnejši in bolje tehnično podkovani nogometaši. Razlika je ogromna.«

Kako pa si je najstnik v zelo kakovostnem prvem moštvu Kopra sploh priboril priložnost? » Pri Milivoju Bračunu nisem dobil ravno veliko priložnosti za igro, kar se je spremenilo s prihodom Rodolfa Vanolija v času, ko smo imeli kar nekaj poškodovanih nogometašev. Vse več sem začel igrati, potem pa sem se pridružil reprezentančni akciji in ob povratku v Koper, sem ponovno obsedel na klopi za rezervne nogometaše. Trener je začel z uigravanjem novih taktičnih zamisli, potem pa je na eni izmed tekem sledila nova poškodba enega od soigralcev in moral sem vskočiti. Trener mi je zaupal, imel je tudi dober vpogled v moje delo na treningih, sam pa mu zaupanje sedaj vračam z dobrimi igrami na igrišču,«o spominih na vključevanje v prvo moštvo Kopra Črnigoj, ki najboljšega nogometaša v Prvi ligi Telekom Slovenije prepozna v soigralcu Ivici Gubercu, s katerm se tudi sicer odlično razume.

Domen Črnigoj zaenkrat nima nogometnega agenta, saj takšne zadeve ureja kar njegov oče. Kljub vsemu, pa mu misli občasno uidejo tudi v tujino. »Seveda si želim v tujino, tako kot vsak mlad nogometaš. Upam da se bo to prej ali slej zgodilo,« pravi mladi reprezentant Slovenije, ki se o uveljavljanju v tujini občasno pozanima pri bivšemu soigralcu, Maksu Barišiču, igralcu Catanie. »Z Maksom se včasih pogovarjava. Pravi da je vse v najlepšem redu, da igra in zabija gole, kar je najbolj pomembno. Meni, da je napredoval. Nekaj težav je imel predvsem na začetku, saj ni poznal jezika, sedaj pa se je že na vse skupaj navadil. Edino včasih potoži, da mu je malce dolgčas.«

Eden največjih slovenskih nogometnih upov pa se zaveda, da ga za nogometno slava čaka krvavo delo. »Talent ni dovolj, potrebno je veliko dela. Sam, poleg običajnih treningov, hodim še v fitnes, kjer naredim še nekaj zase. Poleg tega po treningih več časa posvečam tudi sami tehniki, kombinacijski mreži. Sami treningi z moštvom nikakor niso dovolj za uspeh.« Kaj pa je tista lastnost, na katero je Domen najbolj ponosen? »Najboljši sem v preigravanju, igri mož na moža. Močan sem tudi v skoku, tako v obrambi, kot tudi v napadu. Mislim, da je ena izmed mojih vrlin tudi hitrost. Po drugi strani pa bi se rad predvsem izboljšal pri strelu, pri sami učinkovitosti,« zaključuje prijetni sogovornik, ki nas je z jasno vizijo, izraženo med pogovorom, zgolj še dodatno spodbudil k prepričanju, da ga čaka izjemno lepa nogometna prihodnost. Ne nazadnje se tudi njegov življenski moto glasi: »Vztrajaj, ker se ti bo nekoč vse povrnilo.«

Tekst: MKo
Foto: EKipa